V sklepnih debatah (in škandalih) v zvezi s slovenskim kandidatom/kandidatko za komisarja/komisarko Evropske unije je bilo nekajkrat omenjeno vprašanje njegove/njene strankarske pripadnosti. Rečeno je bilo, da si predsednik Juncker, zaradi takšnih ali drugačnih računov, v svoji komisiji želi predstavnika liberalne stranke, ki v Evropskem parlamentu nastopa z oznako ALDE. Alenka Bratuškova naj bi po nekaterih poročilih Junckerjevim merilom - poleg tega, da je ženska in bi dopolnila t. i. žensko kvoto - ustrezala tudi kot zastopnica (neke) slovenske liberalne stranke. Katere?

Ob tem (v resnici ne preveč preprostem) vprašanju se spomnim svojega pogovora s predsednikom nemške liberalne stranke (FDP) in nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem v času slovenskega osamosvajanja, ko sem bil predsednik Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je veljala kot liberalna stranka in se je takšna vključevala v mednarodna liberalna združenja. Genscher mi je postavil neko vprašanje in mi dal neki nasvet. Vprašal me je, ali je Liberalnodemokratska stranka (LDS), ki je nastala iz Zveze socialistične mladine in se je prav tako kot SDZ potegovala za članstvo v Liberalni internacionali, prava liberalna stranka? Ko sem v navalu konstruktivnosti in navdušenja nad komaj rojeno slovensko demokracijo odgovoril, da sta si stranki kljub različnemu izvoru v marsičem podobni in da ne nasprotujem vključitvi LDS v mednarodne povezave, je Genscher v imenu krepitve liberalizma priporočil sodelovanje obeh liberalnih strank. To se je pozneje - proti volji bolj konservativnih članov SDZ in nekaterih levičarskih elementov LDS, ob prizadevanju  pisca teh vrstic, Igorja Bavčarja in Janeza Drnovška – nekoliko tudi uresničilo. Nastala je Liberalna demokracija Slovenije, ki je svoj vrhunec dosegla na volitvah leta 2000.

Piscu teh vrstic se ob vsem tem postavlja vprašanje, katere so glavne in bistvene značilnosti liberalcev? Kaj vsebuje politična usmeritev, ki jo imenujemo liberalizem? Liberalci spoštujejo gospodarsko in ustvarjalno svobodo, človekove pravice, osebnost, dostojanstvo in talent, predvsem pa dosežke posameznikov... Ob tem najbrž ni odveč poudariti, da je zgodovina slovenskega liberalizma povezana z bojem zoper ozkosrčnost in provincialnost. Alenka Bratušek se je v zadnjih dneh pritoževala zoper ozkosrčnost svojih narodnjakov in v nekem pogledu je imela celo prav. Vendar!

Ali je mogoče govoriti o liberalnosti Alenke Bratušek, ki je brezobzirno in s komunistično pesmijo na ustih spodrinila vlado Janeza Janše; nakar se je lotila surove lustracije (katere žrtev je bil tudi komaj izbrani generalni konzul v Trstu oz. pisec teh vrstic) in nezaslišanega finančnega potapljanja Slovenije; ki je svoje grehe dosledno pripisovala drugim; ki je podpihovala medijsko kampanjo zoper osamosvojitev in osamosvojitelje; ki je »počrnila«, tj. za svobodoljubne (=liberalne) oči zaprla udbovske in partijske arhive; ki ni pokazala nobenega človeškega razumevanja, kaj šele podpore za nekdanjega predsednika odbora za zaščito človekovih pravic in bivšega podpredsednika LDS Igorja Bavčarja, ki so ga eksemplarično obsodili na sedem let zapora; in ki je navsezadnje s samovšečno kandidaturo povzročila škandal evropskih razsežnosti???

Kaj se je dogajalo po letu 2000, je bolj ali manj bogato dokumentirano, vsekakor je prišlo do sprememb vsaj po letu 2002, ko je Drnovšek zapustil LDS in ko je Ropova oz. Golobičeva LDS zapustila Drnovška. Leta 2004 je LDS ostala v opoziciji, kjer se je do naslednjih volitev dogajalo preoblikovanje, ki ni vodilo k nekdanji slavi, ampak k razdelitvi in novi stranki Zares, ki je potem ob LDS, vendar v režiji Pahorjeve SD, dosegla primerno parlamentarno večino. Bistvena novost kombinacije SD-Zares-LDS-Desusa je bila njena skupna levičarska usmeritev. Izkazalo se je, da imajo te stranke največ skupnega, slovenski liberalizem pa se je utopil v socializmu, tako da - kadar govorimo o slovenski levici - mislimo na skupino teh strank. LDS in Zares sta na mednarodni ravni še nekaj časa nadaljevali prejšnjo tradicijo, vendar bi tokrat, ko bi bil vprašan, zanikal, da gre za prave liberalce. Navsezadnje je prejšnji predsednik LDS Anton Rop prestopil v SD.

Leva vlada je kljub homogenosti propadla leta 2011, nakar se je na pogorišču nekdanje LDS in nekdanjega Zares oblikovala nova (leva, socialistična) stranka z imenom Pozitivna Slovenija, ki je bila na volitvah prav uspešna. Enako se je po razpadu Pozitivne Slovenije ponovilo leta 2014 s Stranko Mira Cerarja (SMC), ki je že spet dosegla dober volilni rezultat. Prostor, ki ga je pred letom 2004 obvladovala LDS, se je zadnjih deset let razvijal v dve smeri: v smeri rehabilitacije ideologije in politike nekdanjega komunističnega sistema (z dodatkom zunanjepolitičnega simpatiziranja z Rusijo) in v smeri homogenizacije te politike do nastanka tako rekoč enotnega levega bloka. Tu je - ne glede na spogledovanje z ALDE v Bruslju - težko govoriti o liberalizmu. Liberalci so se tako rekoč popolnoma umaknili in izginili v strankah z nejasnimi programi. Še največ liberalcev je danes - paradoksalno - v SDS in v NSI.

Zadnjih deset let smo v  Sloveniji doživeli najmanj tri preobrazbe LDS: v Zares, v Pozitivno Slovenijo in v Stranko Mira Cerarja, v tem času pa se je ta blok - kljub retoriki iz skrajne levice, ki je temu bloku občasno očitala (neo)liberalizem - tudi vse bolj odmikal od liberalcev in liberalizma. Za blok je značilno socialistično zavračanje »brezglavega varčevanja« in zasebnih pobud v zdravstvu oz. v šolstvu.

Razmerje moči med t. i. levico in t. i. desnico (ki vsebuje še največ liberalizma) v Sloveniji se približuje razmerju 90 : 10 (levica obvladuje najvišje državne položaje 90 % časa po letu 1990), to nikakor ne more ustrezati razmerju dejanskih interesov državljanov, ki je bilo v začetku države 90 : 10 v korist samostojne države in demokracije, torej v korist Demosa; in se realno giblje v bližini 50 odstotkov za t. i. levico in 50 odstotkov za t. i. desnico.

Na letošnjih lokalnih volitvah naj bi prišlo do krepitve t.i. samostojnih in neodvisnih kandidatur na račun znanih strank, torej do  nekakšnega zavračanja strank, kot jih pozna Evropa (konservativci, socialisti, liberalci, zeleni ...). Temu pojavu je treba dodati še pojav t. i. ad hoc strank, ki razen nekaterih levičarskih simptomov ne kažejo programov, iz katerih bi bilo mogoče natančneje sklepati, kaj nas čaka. Neodvisni kandidati in stranke brez strankarskega profila seveda niso značilnosti modernih demokracij. Prej spominjajo na nestrankarski »pluralizem samoupravnih interesov« in delegatski sistem.

V teh dneh slišimo, da utegne Miro Cerar ugoditi želji predsednika EK glede novega liberalnega kandidata/kandidatke, ki naj bi prišel/prišla iz njegove (liberalne?) stranke. Čeprav v zvezi s takšno potezo ta trenutek ni mogoče ničesar reči, je vseeno jasno, da je Cerar oddaljen od liberalnosti približno toliko, kot je Slovenija oddaljena od bruseljskih meril ali od višjih mest na lestvicah uspešnosti, konkurenčnosti, ekonomske svobode, neodvisnosti pravosodja itn. Bi pa Cerar lahko Sloveniji prihranil veliko blamažo in nadaljnje drsenje v irelevantnost, ko bi bil pred kakim mesecem dni odločno posegel v komisarsko zadevo.