Dimitrij Rupel: Kaj sledi po 25 letih?

To, kar je za naravo in letne čase enoletno obdobje, je – nemara? – za družbo in zgodovino četrtina stoletja.

Četrt stoletja po francoski revoluciji (1789) je bil sklican dunajski kongres (1814), na katerem so za daljši čas odpravili številne revolucionarne pridobitve. Četrt stoletja po začetku prve svetovne vojne (1914) – med katero se je zgodila tudi oktobrska revolucija –  se je začela druga svetovna vojna (1939). Približno enako obdobje loči začetek (1918) in konec prve Jugoslavije (1941). Četrt stoletja je minilo od jugoslovanske gospodarske reforme (1965) do končnega razpada Jugoslavije (1991).[1]

Je mogoče s primerjanjem našega časa z navedenimi zgodovinskimi dogodki napovedati, kaj čaka Slovenijo 25 let po njenem nastanku?

Prva dva primera vsebujeta dogajanje, ki zadeva vso Evropo oz. ves svet, preobrata pa sta povezana z mednarodnimi (ne)sporazumi. Ti so seveda vplivali na Slovence, ki možnosti obratnega vplivanja niso imeli. Druga dva preobrata sta bolj ali manj omejena na balkanski prostor, povezana pa sta z bolj ali manj zgrešenimi koncepti, na katere smo do neke mere vplivali tudi Slovenci.

S francosko revolucijo oz. z Napoleonom so nastale Ilirske province, ki so pomenile spodbudo za slovenske kraje in ljudi. Po eni strani je bil to prvi navdih za južnoslovansko združevanje, Ljubljana pa se je celo znašla v njegovem središču. Še bolj pomembno je nemara to, da sta se v začetku 19. stoletja zbližala Ljubljana in Trst, s čimer je bila postavljena ovira za avstrijsko, tj. nemško in madžarsko obvladovanje Jadrana. Če za trenutek odmislimo francosko meščansko revolucionarno ideologijo in zgrešen – nasilen – koncept evropske integracije, je šlo za pozitivno dogajanje, ki se je izjalovilo. Preobrat je bil rezultat mednarodnih sporazumov.

Enako velja za začetek druge svetovne vojne, ki so mu prav tako botrovali mednarodni (ne)sporazumi, v tem primeru Versailles. Obe svetovni vojni sta bili seveda katastrofalni. Če govorimo o delitvah in ločitvah, se niso začele v drugi, ampak že v prvi vojni. Slovenci so se bojevali na strani in v korist države, ki so jo bili sovražili ali vsaj pomagali uničevati, po drugi strani in po tihem pa so podpirali Srbe, ki so slovenski zemljevid z Zahoda prestavili na Balkan, kar je 70 let prinašalo politične izkušnje in gospodarsko nazadovanje. 

Jugoslovanska monarhija se je začela v navdušenju, končala pa v kaosu, ki je leta 1941 Slovence izbrisal z vseh zemljevidov. Do prvega jugoslovanskega razpada je prišlo zaradi neprimernega koncepta združitve. Zgrešeno podjetje lahko traja dve desetletji ali celo več, na koncu pa mora propasti. Izjalovila se je tudi Kraigherjeva gospodarska reforma iz leta 1965, ki je temeljila na neupravičeni predpostavki, da je mogoče sestaviti socializem in učinkovito gospodarstvo. Dokončen propad socializma se je po vsej Evropi, celo v Sovjetski zvezi, zgodil med letoma 1989 in 1991.

Zakaj ravno 25 let?

Gre za številko, ki po demografskih in psiholoških merilih pomeni prestop iz mlade v srednjo generacijo, ko se, skratka - pri ljudeh - nakopičijo primerne količine informacij in energije, ki spodbujajo pomembnejše spremembe. Ne glede na ta (biologistični) predsodek je četrt stoletja tudi čas, v katerem se lahko preskusijo različne rešitve, ko nastopi čas za odločitve in možnost za zamenjavo generacije.

Medtem ko je minilo že kakšno leto ali več, odkar je dozorela slovenska pomlad, bo slovenska država (formalno, tehnično) dozorela, t. j. dosegla starost 25 let, prihodnje leto. Glede na zgoraj povedano smo v času, ko to pišem – vzemite ali dodajte leto ali dve – pripravljeni za začetek novega zgodovinskega ciklusa. Zaradi strahu pred resnico, zaradi pomanjkanja pobud in spodbud, predvsem pa zaradi analitične brezbrižnosti pristojnih ustanov, je težko napovedati, kaj bo sledilo petindvajsetletnemu življenju samostojne države. Napovedi so težavne tudi zato, ker se nova država ni začela na čistini, ampak so v njej ostali in celo naraščali starejši elementi, in ker je bil pritisk t. i. kontinuitete, tj. zaostajanja, tako zelo močan, da sega še v današnji čas in skuša predvsem na stroške mladih ljudi preprečiti slovo od arhaične – in anarhične – ureditve. Značilen primer tega, o čemer govorim, je blokada privatizacije.

Vendar – kot kažeta primera dveh propadlih Jugoslavij – ni mogoče izključiti niti katastrofe, pri čemer bi bilo treba pretehtati vpliv mednarodnih (ne)sporazumov in neprimernih domačih konceptov. Mogoče se je vprašati, posebej še zato, ker mnogi – po zgledu Grčije – EU povezujejo z »brezglavim varčevanjem«, NATO pa skoraj že s sovražno organizacijo, ali nas pred  najhujšim lahko rešita EU in NATO. EU in NATO sta zanesljivi, vendar ne samoumevni varovalki. Težje je s koncepti, v katerih ni razčiščeno skoraj nobeno strateško vprašanje:

1. Je Slovenija res – kot govori zunanji minister – nekaj vmes med Rusijo in EU?
2. Ali bo Slovenija po 25 letih doživela demografski infarkt – predvsem zaradi ekonomskega izseljevanja mladih in sposobnih ljudi? 
3. Ali bo Sloveniji uspelo – če prekine tradicijo nepretrgane oblasti vedno novih obrazov iste opcije – sestaviti nesporno kompetentno vladno ekipo iz najbolj sposobnih ljudi, ne glede na stranke?
4. Ali je v Sloveniji mogoče znižati davke, kar bi pritegnilo vlaganja in ustvarilo nova delovna mesta?
5. Se namerava slovenska politika resno ukvarjati z vračanjem v socializem in na Balkan?
6. Ali bo Slovenija zapravila priložnost, da z nujno izgradnjo drugega tira Koper–Divača poskrbi za privlačno povezavo med Sredozemljem in Srednjo Evropo?
7. Ali bo končno upoštevala meritokratska merila napredovanja in nagrajevanja, ali bo nadaljevala z dodeljevanjem služb po prijateljskih in sorodniških merilih?
8. Ali ji bo uspelo – namesto da vztraja pri zanikanju in revolucionarni retoriki – dostojno pokopati svoje mrtve?
9. Ali bodo prazno moraliziranje o malomarnosti in korupciji v javnih in državnih ustanovah nadomestili odločni, preprosti, vsem razumljivi ukrepi?
10. Ali bo v Sloveniji uspelo odpraviti pristranskost v pravosodju in medijih?

Slovenija lahko postane druga Švica, lahko pa jo še enkrat, in to dokončno izbrišejo z zemljevida.