Da bi to morbidno igro razumeli, moramo pogledati zgodovino SLS

Vprašanje, ki najbolj muči duha političnih analitikov v predvolilnem času je, zakaj Slovenska ljudska stranka Marka Zidanška ne sprejme ponudbe Združene desnice (in eventualno Vilija Kovačiča Državljanov, ki se ne damo) in oblikuje skupno listo. V povezavi z Novo Slovenijo in SDS bi lahko oblikovali predvolilno alianso, ki bi imela toliko več uspeha, kolikor več združevalnih energij bi jo povezovalo. Sinergije namreč štejejo. V najboljšem primeru deset dodatnih mandatov.

A vodstvo SLS (točneje predsednik sam) to radikalno odklanja. Prepričan je, da bo cilj dosegel sam in napravil parlamentarni preboj. Mi tukaj povemo, da mu to ne bo uspelo, še več, da to sploh ni vprašanje. Cilj Marka Zidanška, tako kot prejšnjega predsednika, ki sedaj služi v Evropskem parlamentu, ni pripeljati SLS spet v politiko. Njegov cilj bi bil nasproten: SLS mora ostati zunaj parlamentarnega praga – njena »nevtralnost« mora amortizirati demokratični blok, da bi ne prišel do priložnosti.

Da bi to morbidno igro razumeli, moramo pogledati zgodovino SLS. Te ne moremo razumeti brez interpretiranja njene dvojčice, krščanskih demokratov (SKD), danes NSI. SLS je sicer od ustanovitve dalje igrala večinoma na levi strani igrišča. Marjan in Janez Podobnik sta jo sploh hotela priključiti tedanji ZSMS-LS: šele brat Jožeta Pučnika, Ivan Pučnik je dosegel, da je SLS vstopila v Demos. SLS je skupaj z SKD (Lojze Peterle) celotno desetletje omogočala, da je tranzicijska levica vladala z vso močjo. Tedaj je nekdanja nomenklatura postavljala mogočne temelje zgradbi, ki še danes stoji. Prepoznamo jo na vsakem koraku, imenuje se globoka država.

S strani obeh strank je šlo za igro, ki je bila pri obeh akterjih namenjena uresničevanju rimskega reka divide et impera. Stranki sta morali biti ena v poziciji, druga v opoziciji, da sta bili ločeni. Novembra 1996, ko je SLS dosegla odličen rezultat, je bil Peterle na tleh. Če bi se Podobnik takrat združil, bi imeli obe stranki več poslanskih sedežev kot LDS, in Milan Kučan bi moral dati mandat za sestavo vlade Marjanu Podobniku. On tega ni storil za to, da je lahko ohranil desnosredinski blok razdeljen in pripustil k oblasti LDS, četudi ni zmagala. Potem je za nagrado pristopil v Drnovškovo koalicijo, kjer se je razsul. Razsuti so bili tudi krščanski demokrati: po porazu 1996 se niso več pobrali.

Vendar sta v kratkem obe stranki pohiteli z obnovitvijo ideje o združitvi. LDS je namreč padal. Tedaj so angažirali združevalce, v ospredju se je pojavil France Zagožen. Rojen 3. decembra 1942, v CAE je imel številko šifranta 0015656-0002, to so številke dosjejev posebnih sodelavcev SDV. Na združitvenem kongresu SLS-SKD (20. 4. 2000) je dobil proti Lojzetu Peterletu, vendar ne brez razloga. S podporo Potrčevemu predlogu za volilni sistem mu je uspelo stolči ne samo združene stranke, temveč celoten blok. To, kar je napravil France Zagožen, je samo na prvi pogled nelogično. Če se postavimo na stališče, kaj šele bi bila edina pot do ponovne zmage LDS, potem je odgovor en sam: logično – Zagožnova. Globoka država si je lahko oddahnila.

Pri nekdanjem predsedniku SLS-SKD imamo za njegovo transmisijsko vlogo celo neposredni dokaz. To zadeva avnojske sklepe in polemiko, ki se je okrog njih razvila avgusta in septembra 2000. Takrat je prišlo do različnih mnenj, na čem pravzaprav temelji slovenska državnost. Koroški deželni glavar je namreč vrgel v javnost kost, naj se Republika Slovenija odreče avnojskim sklepom kot izhodišču državne suverenosti. Kučan je trdil, da je to nemogoče, na kar so se odzvale pomladne stranke in civilna družba. Te so bile prepričane, da slovenska državna suverenost nima nič z avnojskimi sklepi, pač pa temelji na Ustavi RS. Del podmladka SLS je takrat pripravil izjavo, izrecno uperjeno proti Kučanovi interpretaciji. Izjavo je po Kučanovih navodilih likvidiral France Zagožen. Povzemamo pričevanje:

Cilj Marka Zidanška, tako kot prejšnjega predsednika, ki sedaj služi v Evropskem parlamentu, ni pripeljati SLS spet v politiko. Njegov cilj bi bil nasproten: SLS mora ostati zunaj parlamentarnega praga.

»30. 8. 2000 je Izvršilni odbor Nove generacije SLS na moj predlog sprejel izjavo za javnost o Avnoju in jo poslal v medije. Izjava Nove generacije je bila po mojih informacijah objavljena samo v nekem lokalnem časopisu v Prekmurju in v Gorenjskem glasu. Mag je ni hotel objaviti z argumentom, da je izjava bolj ostra kot izjava podmladka SDS in da zdaj ne bo delal propagande za SLS. Eden od nekdanjih članov Nove generacije SLS, verjetno Andrej Naglič ali Andrej Tomšič, mi je omenil – Nataša Kavaš pa potem pozneje nerada potrdila–, da je bila usoda izjave v stranki naslednja:

31. 8. je France Zagožen klical Natašo Kavaš na zagovor. Vsebina: da so ga klicali iz Kučanovega kabineta, da kaj počnejo vaši mladi, itd., ... in Zagožen je rekel, da je prosil Kučana, naj prepreči, da bi bile sankcije zoper SLS; da bo on osebno se pogovoril z mladimi. Govoril je tudi o tem, da naj bi se izjava ne objavila. Vendar se več ne spomnim, ali se je zavezal, da bo to (preprečitev objave izjave, op. B. M. T.) storila SLS ali da naj to stori Kučan. Moja interpretacija tega je bila, da je to kronski dokaz, da Zagožen vodi SLS po diktatu iz Kučanovega kabineta in da je udbovec.« Priča tega tedaj še ni mogla vedeti, vendar je slutila pravilno. O zgodbi je poročala tudi TVS, in sicer: »Vodstvo SLS + SKD pa je presenetil njihov podmladek, ki je polemiziral s predsednikom države, ki po mnenju Nove generacije SLS izničuje temelj slovenske državnosti. Jože Zupančič: 'Jaz o tej izjavi še nisem dobil informacije niti je nisem prebral, ne vem, zakaj je šla mimo vseh nas v objavo, če je šla v objavo, kolikor vidim, vi veste to zadevo, jaz je ne poznam, tako da tukaj ne bi mogel komentirat'.«

Zgodba je stara, a polna aktualnosti: veliko analiz o teh dveh strankah je najti v mojih prvih knjigah, a kot danes Reporter, je tedaj Mag ravnal tako, da je zaščitil interese demokratičnega bloka. Tudi to pisanje nastaja s tem edinim namenom. »Stara« SLS na volitve definitivno odhaja sama. Potrebno se bo vprašati, ali to ni zgolj z namenom, da za vedno ostane zunaj parlamenta.