Če smo si včasih zaželeli srečno in zdravo (novo) leto, se danes pogosteje obračamo k miru, ki je bil več generacij nekaj najbolj samoumevnega na svetu, sploh če smo s tem mislili Zahod.

Evropa je februarja 2022 prvič po koncu druge svetovne vojne doživela brutalno vojaško demonstracijo moči, pred tem pa so zgolj Zahodni Balkanci na svoji koži ugotovili, da vojna ni nekaj, kar naj bi sodilo v zgodovinske knjige, šolske učbenike ali muzeje.

Ozemlje nekdanje SFRJ, kjer so bile med letoma 1991 in 1999 različne lokalne vojne, je dokazalo še nekaj, na kar v teh časih radi pozabljamo: da Evropa kot institucionalna tvorba doslej ni končala niti ene vojne. Šele ko so se vmešali Američani in z vojaško silo kaznovali ključnega nasilneža na Balkanu, je nastopil čas za mir.

Profimedia

Dvoje spoznanj izhaja iz te, recimo ji, postjugoslovanske zgodbe. Prvo se nanaša na zunanjo intervencijo, ki privede do konca sovražnosti. Miloševića so šele letalski in raketni napadi zveze Nato notranjepolitično dovolj načeli, da je opozicija sploh postala omembe vredna politična sila.

V Srbiji je Milošević potem poskušal ukrasti še ene volitve, vendar mu je spodletelo in nova oblast ga je izročila ad hoc mednarodnemu kazenskemu sodišču za zločine na območju bivše Jugoslavije (ICTY).

Podobno kot še kak obtoženi vojni zločinec je tudi srbski predsednik umrl pred koncem sodnega postopka, zaradi česar naj bi marsikomu v Evropi in Združenih državah pošteno odleglo.

Drugo spoznanje, ki ga je prinesel razpad Jugoslavije, pa je pravzaprav stara modrost, da je preventiva boljša od kurative. Če bi Američani 26. junija 1991, ko so jugoslovanski tanki in letala začeli bojno delovati v Sloveniji, generalom v Beogradu zagrozili s povračilnimi ukrepi, si razpadajoča zvezna oblast ne bi upala vojaško posredovati.

Posledično se jugoslovanska vojska kasneje ne bi vmešavala v nacionalne konflikte na Hrvaškem, da ne govorimo o Bosni in Hercegovini, kjer je zaradi večletne pasivnosti tedanje Evropske gospodarske skupnosti umrlo na desettisoče ljudi.

Nauk je namreč zelo preprost in večen: nasilneže ustavi orožje, ne pa diplomacija. V mednarodnih odnosih, ki jih je polovico 20. stoletja zaznamovala hladna vojna, smo imeli vse od konca druge svetovne vojne dolgo obdobje miru samo zaradi strateškega ravnotežja obeh velesil.

Lokalni konflikti so bili obvladljivi in pogosto rezultat posredniškega delovanja enega ali drugega bloka. Šele po razpadu bipolarnega sveta, kar je bil daljši proces, saj je trajal skoraj trideset let, se je začela konkretneje oblikovati nova, tripolarna prihodnja ureditev.

Rivalstvu med Združenimi državami Amerike in Rusijo kot naslednico Sovjetske zveze se pridružuje Kitajska. Edina preostala komunistična sila na planetu želi v prihodnjih dveh desetletjih postati tudi edina prava globalna velesila. Ne le v ekonomskem, pač pa tudi v vojaškem pogledu.

Zaradi tega se Kitajska ne »oborožuje« le v avtomobilski industriji, kjer s poceni in subvencioniranimi električnimi avtomobili napada tudi Evropsko unijo, ampak pospešeno krepi svoj jedrski arzenal.

Po zadnjih poročilih imajo Kitajci, ki izkoriščajo dejstvo, da je večina ameriško-ruskih pogodb o omejevanju različnih tipov balističnega jedrskega orožja že potekla, že več kot 600 medcelinskih jedrskih raket, do leta 2030 pa naj bi jih imeli 1000.

To pomeni, da bodo Kitajska, ZDA in Rusija tri resnične jedrske sile na planetu, medtem ko bosta Francija in Velika Britanija, ki sta tudi edini evropski državi z jedrskim orožjem, v tej konkurenci povsem irelevantni. Podobno kot je že danes obrobna Evropska unija, ko gre za pogajanja o miru v Ukrajini.

Ključna težava EU, če se vrnemo k spoznanjem, ki so jih prinesle vojne na tleh nekdanje Jugoslavije, je ta, da v spremenjenih geopolitičnih razmerah Evropejcev nihče več ne jemlje kot resnih igralcev.

Če se Američani, Rusi in Kitajci ne bodo sposobni v nekaj letih s pomočjo diplomacije dogovoriti o tristranskem strateškem dogovoru o nadzoru in omejevanju jedrskega orožja, nas čaka oboroževalna tekma, ki bo precej hujša od tiste med hladno vojno.

Toda do takrat je še dovolj časa, da trije glavni igralci poravnajo nekaj računov. Rusi bodo očitno vztrajali, da je treba Ukrajino razdeliti tako, da se upoštevajo interesi močnejšega.

Trumpovi zasebniki, ki se pogajajo v imenu Združenih držav, bodo v to pod nekaj kozmetičnimi pogoji privolili, ker bodo po načelu vzajemnosti od Rusov pričakovali, da bodo tiho, ko si bodo Američani podredili Venezuelo in razglasili strateški protektorat nad Grenlandijo.

Kitajce pa tako ali tako zanima le ameriški odziv ob morebitni invaziji njihove osvobodilne vojske na Tajvan. Po ruskem napadu na Ukrajino pred skoraj štirimi leti, ki ga Kitajska previdno spremlja zaradi več razlogov, je vse več indicev, da bi lahko v roku dveh let videli podoben scenarij tudi na Daljnem vzhodu, kjer sicer ostaja nerešeno tudi vprašanje obeh Korej.

Komunistična Severna Koreja ima že vsaj ducat atomskih bomb, zaradi česar so se pojavile ideje, da bi morali Američani atomsko orožje omogočiti tudi njeni južni sosedi, ki je načeloma demokratična država.

Podobne ideje, ki so se takrat zdele povsem nore in so ob njih prebledevali Nemci in Francozi, so se med hladno vojno pojavile tudi glede Zahodne Nemčije. Toda argument za to je logičen: zgolj jedrsko orožje zagotavlja državi varnost in ozemeljsko nedotakljivost.

Če se Ukrajinci leta 1994 ne bi prostovoljno odrekli jedrskemu orožju, jih Putin leta 2022 ne bi nikoli napadel niti si leta 2014 ne bi upal zasesti Krima in boljševikov v Donbasu naščuvati k uporu in državljanski vojni.

Sanje o jedrskem orožju, ki zagotavlja mir, so stare toliko kot prva atomska bomba. Celo Tito in njegovi komunisti so nekoč verjeli, da bi jugoslovanska atomska bomba zabetonirala socialistično Jugoslavijo. Imeli so prav. Na srečo jim ni uspelo, kajti sicer bi Slovenci še tisoč let sanjali o samostojnosti in svoji državi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.