Sprenevedanje se začne že pri poimenovanju. Da se je oblast po koncu druge svetovne vojne zavedala, kako svet je (bil) slovenski duši praznik vseh svetih – to je po krščanskem verovanju praznik vseh, ki so že dosegli svetost, a njihov godovni dan v koledarju ni zapisan na kak drug dan v letu – se kaže prav v odločitvi, da je v Sloveniji to vseskozi dela prost dan. Da pa ne bi izostala revolucionarna prekinitev z versko tradicijo, so »vsi sveti« dobili novo ime »dan mrtvih«. Že s tem se je izgubil osnovni smisel praznika, ki je za kristjane ta, da so »mrtvi obujeni, (kar) je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20. 37-38)

Kristjani so to potvorbo bolj ali manj molče sprejeli. Časi so bili pač taki, da je bil človek lahko vesel, če ga niso zato, ker bi na vse svete na grobu prižgal svečko, označili za klerikalca, kar bi skoraj gotovo pomenilo izgubo kake ugodnosti, zelo verjetno tudi službe, če ne še kaj hujšega. Domet svobode je bil tiste dni pač takšen, da je človek lahko javno prižgal svečko na uradno priznanih grobovih, tam po tihem zmolil očenaš in se skrivaj odpravil k sveti maši v kako oddaljeno cerkev, kjer ga ovaduhi niso poznali. O tem, da slovenska zemlja skriva premnoge zamolčane grobove in številna množična grobišča, seveda ni bilo dovoljeno govoriti.

Generacije otrok in mladih so pravzaprav vedele samo to, da morajo dan pred praznikom v šolo prinesti svečke, ki so jih potem prižgali na bližnjem spomeniku padlim partizanom ali pred grobnico narodnih herojev. In seveda to, da bodo na praznik s sorodniki obiskali kakšno pokopališče. Da je dežela vsepovprek prestreljena s prikritimi grobišči, v katerih ležijo posmrtni ostanki med vojno in po njej pomorjenih, je bila še naprej skrbno varovana skrivnost.

Prav ko so začeli prihajati na dan podatki o številnih zamolčanih grobiščih, raztresenih po naši domovini, se je »dan mrtvih« uradno preimenoval v »dan spomina na mrtve«. Pričakovali bi, da bo to preimenovanje prebudilo speči spomin naroda; da bodo pobitim vrnjena imena in človeško dostojanstvo in bodo končno deležni dostojnega pokopa. Nič od tega se ni zgodilo. V Sloveniji na »naše« in »nenaše« niso razdeljeni samo živi, ampak se tudi mrtvi delijo na pokopane in nepokopane, na tiste z grobom in imenom in one brez imena, katerih kosti ležijo v plastičnih zabojčkih.

Nič ne pomaga, če jih vsako leto na praznik »spomina na mrtve« obišče izbrana delegacija politikov, ki na kraju njihovega skladiščenja položi venec, potem pa odhiti nazaj v vladne ali parlamentarne sobane, kjer vse diši po koalicijski pogodbi, v kateri piše »ne bomo odpirali ideoloških tem«, kar pomeni, da bo vse tako, kot je bilo. Morda bo kje celo postavljen pomnik v spomin na »nesrečni čas in njegove žrtve«, seveda brez omembe krivde in greha, brez resničnega obžalovanja zločinskega ravnanja, ki se ne sme več ponoviti. Živ dokaz, da tega ravnanja kot družba še nismo obsodili, je to, da marsikdo še vedno brez slabe vesti zatrjuje, da »je bilo še premalo pobitih«.

Da bi to žalostno stanje narodove zavesti sploh kdaj presegli, bi morali začeti s sistematično vzgojo srca, z utrjevanjem prepričanja, da je vsaka žrtev žrtev, ki si zasluži spoštljiv spomin. Korak v to smer je – seveda na nevladni, še več, na čisto osebni ravni – že prej naredila pobudnica Vseposvojitve Romana Bider. Več o pobudi lahko preberete na spletni strani http://vseposvojitev.si/. Na kratko povedano pa gre za osebno posvojitev katere od žrtev s seznama Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki ga urejajo na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije. Na njem je skoraj 98 tisoč imen. Približno pet odstotkov Slovencev bi lahko posvojilo vse žrtve. Doslej je posvojiteljev nekaj čez dvesto.

Na vprašanje, kaj bi s posvojitvijo dosegli, pobudnica odgovarja: »Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina.«

Moj posvojenec je Janez B. iz Gorenje Kanomlje, rojen je bil 6. januarja 1922, umrl je malo pred dvaindvajsetim rojstnim dnevom, 23. decembra 1943. To je vse, kar vem o njem. Ne vem, ali je bil civilist ali je nosil katero od uniform. Če jo je nosil, ne vem, ali se je zanjo odločil prostovoljno ali je bil na silo mobiliziran. Ne vem, ali je bil nedolžna žrtev ali ga je težila kakšna krivda. Ne vem, ali je imel živo mater, ki je za njim žalovala … Vem le to, da je bil mlad, da je bilo pred njim še vse življenje, da ni utegnil obroditi sadu … Morda bom o njem kdaj kasneje izvedela kaj več. Morda pa je tudi to, kar vem, preveč. Lahko bi bil dvakrat starejši, lahko bi za njim ne žalovala le oče in mati, temveč tudi mlada vdova in kopica sirot, lahko bi bil, lahko bi bila …

To, kar vem, mi več kot zadošča, da lahko ohranjam spoštljiv spomin na Janeza. B. in s tem tudi na vse druge žrtve.