Čas poznih osemdesetih prejšnjega stoletja v propadli nekdanji skupni državi je bil čas demokratičnega vrenja na Slovenskem, čas, ki so ga zaznamovali simboli, kot je lipa, tolar, zametek lastnega denarja in spot Slovenija, moja dežela. Ta čas so zaznamovale tudi številne šale, ki so izhajale iz resničnega življenja. Ena od teh je bila tudi, da ko bom velik, bom graničar na Kolpi.
Granica, beseda iz zaklada propadlega, mrtvega srbsko-hrvaškega jezika, označuje mejo. Graničarji so bili v prejšnji skupni državi vojaki, ki so varovali zunanje meje, t. i. zeleni pas, zeleno mejo. Z osamosvojitvijo Slovenije smo ugotovili, da meje na Kolpi in Sotli ni treba več varovati z graničarji. Ena od nenapisanih zavez mlade slovenske demokracije je namreč bila, da (Slovenska) vojska ne bo varovala zunanjih meja, temveč bo to izključna naloga policije.
Časi se spreminjajo in mi z njimi, pravi antični pregovor. Največja varnostna kriza po vojni 1991, agresiji Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo je nedvomno migrantska invazija 2015, ki še kar traja. Obseg te invazije nezakonitih migrantov je bil tolikšen, da se je slovenski državni zbor na predlog vlade odločil za angažiranje Slovenske vojske v pomoč policiji pri zavarovanju južne meje.
Ta primerna in nujna rešitev bo kmalu praznovala tretjo obletnico, odkar so slovenski vojaki postali skupaj z (mejnimi) policisti graničarji na Kolpi. Pomislekov iz poznih osemdesetih ni več, prav nasprotno, sodelovanje vojske in policije je nuja v soočenju s sodobnimi turškimi vpadi, vdori nezakonitih migrantov, Alžircev, Tunizijcev, Maročanov, Pakistancev, Afganistancev, Somalcev, Eritrejcev …
Večina letos prihajajočih nezakonitih migrantov so posamezniki s kriminalno preteklostjo, z džihadističnim predznakom, posamezniki, ki resno ogrožajo varnost naše države in naših ljudi. V azilnem domu v Postojni imamo Alžirca, ki je po ugotovitvah varnostnih organov Francije terorist, džihadist, v Ljubljani pa se Arabci in črnci že množično pretepajo. Slovenija in Slovenci nimamo nobene moralne, humanitarne ali (mednarodno)pravne odgovornosti do drhali, ki nezakonito vdira na ozemlje naše države.
V zadnjem tednu lahko spremljamo intenzivno kampanjo tujih nevladnih plačancev iz Amnesty International ter njihove slovenske pete kolone, ki sistematično napadajo in blatijo slovensko policijo, ker opravlja svoje delo, varuje mejo. Se še spomnite, kako so ti isti pod vodstvom profesorja s FDV fizično napadli slovenske policiste na meji leta 2015? Tem ni mar za nas in naše otroke, Slovenijo želijo spremeniti v greznico tipa predmestij Pariza ali Bruslja ali švedskih in nemških mest.
Nemčija vse bolj intenzivno dela za to, da bo začela nezakonite migrante vračati, jih razporejati tja, kjer so bili prvič elektronsko popisani v schengnu. Slovenija je kot vestna varuhinja schengna relativno zgodaj začela popisovati vse, ki so prihajali. To v praksi pomeni, da smo jih popisali nekaj sto tisoč, največ v 2015 in 2016. Letos je bilo teh nezakonitih prehodov meje okrog 4000. Predstavljajmo si, da nam jih tista, ki sta jih vabila, Merlova in pijanček Juncker, vrneta nekaj tisoč, deset tisoč ali sto tisoč.
Slovenija bi se čez noč spremenila iz varne države, ki je priljubljena turistična destinacija, v greznico, podobno pariškim ali švedskim predmestjem. Slovenija zaradi politične preračunljivosti in prepredenosti agresivnih ultralevičarskih aktivistov z oblastnimi strukturami ni sposobna oz. željna izgnati »sirskega« nezakonitega migranta, brivca Ahmada. Ahmad, mi pravijo, po naglasu sodeč sploh ni Sirijec z družino, ampak Jordanec, ki sam vandra po metelko-rogovskem levičarskem podzemlju. Tisoč ali deset tisoč takšnih Ahmadov, in Slovenije ni več, je samo še Slovenistan.
S Turki in poturicami smo znali že opraviti v zgodovini, ne dvomim da bomo znali to narediti tudi danes in jutri.
Tega ne smemo in ne bomo dovolili. Zavarovanje južne meje, popolno zaprtje nezakonite migrantske poti je edina alternativa, ki nas bo dolgoročno obvarovala pred tem, da postanemo migrantski žep. Ravnanja Madžarske so jasna, prav tako Avstrije, ker podobno taktiko ubira tudi Italija, izbire ni več. Ali bomo jasno in odločno zavarovali mejo ali pa bomo ostali na drugi strani schengenske Evrope. Razni Sorosevi plačanci si želijo slednjega, vsi s kančkom zdrave pameti pa seveda ne.
Migrantska kriza je zgolj eden od večjih varnostnih problemov, s katerim se spoprijema Evropska unija. Rahljanje transatlanskih vezi v zvezi Nato zaradi zelo trdnih stališč predsednika Trumpa do financiranja obrambe ter njegovim odnosom do Rusije je vse bolj očitno. Evropa je ponovno potisnjena v položaj, da mora o svoji varnosti vse bolj odločati sama. Večina vojska evropskih držav je slabo opremljenih, usposobljenih in maloštevilnih.
Na drugi strani pa je vojaška grožnja prisotna tako na vzhodu kot na jugu. Poleg grožnje islamskega terorizma je grožnja nezakonitih migracij zanesljivo tista, ki lahko popolnoma destabilizira Evropo, EU. Turški notranji minister Soylu, kritiki mu pravijo novodobni Himmler, se odkrito hvali, da lahko Turčijo s sprostitvijo novega milijonskega migrantskega vala destabilizira Nemčijo in tako zamenja Angelo Merkel. Evropa je postala ujetnica islamofašista Erdogana, ki je pred našimi očmi spremenil edino muslimansko demokracijo, sekularno demokratično državo v islamsko avtokracijo. Gospodarske sankcije so za tega diktatorja lahko ustrezno zdravilo, pred tem bo pa še zakuhal kakšno vojno.
Evropska zunanja in varnostna politika je vse bolj zadeta od chamberlainske slepote. Zdravo jedro ostaja nekoč zaostal, danes pa zelo propulziven Vzhod. Slovenija mora ohranjati zdravo kmečko pamet, navzven balansirati med slepo Evropo in propulzivnim Vzhodom. Navznoter pa narediti domačo nalogo, poskrbeti, da bomo dosledni in odločni graničarji na Kolpi ter z ustrezno opremljeno in usposobljeno vojsko in policijo. S Turki in poturicami smo znali že opraviti v zgodovini, ne dvomim da bomo znali to narediti tudi danes in jutri.