»Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime najbolj simbolizira nekdanji totalitarni režim ... Nezdružljivost nekdanjega komunističnega režima z evropskimi standardi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katerim je zavezana tudi Republika Slovenija, pa je večkrat ugotovilo tudi ustavno sodišče.« Med drugim je tudi to zapisano v odločbi U-I-109/10, sprejeti na seji 26. septembra 2011. V odločbi, v kateri so na pobudo Lidije Drobnič in drugih, ki jih je zastopal odvetnik Radovan Cerjak, ustavni sodniki odločili, da bi bilo poimenovanje Titove ceste v Ljubljani neustavno. Neustavno zato, ker krši eno temeljnih ustavnih načel, načelo človekovega dostojanstva.

Tito je bil totalitarist, diktator, množični morilec, odredbodajalec in implementator genocida na prostorih bivše skupne države in na Slovenskem. Komunistični diktator Tito je po podatkih sebi enakega bivšega podpredsednika Aleksandra Rankovića iz leta 1951 odgovoren za likvidacijo, pomor 686.000 »nasprotnikov«. Še pol milijona prebivalcev bivše države pa je bilo politično preganjanih. Tito in njegovi slovenski pajdaši so odgovorni tudi za genocid nad slovenskim narodom. Slovenski komunisti so bili edini Slovenci v zgodovini, ki so množično dvigovali meče, morili Slovence. Vse to so počeli ob petju komunistične internacionale in s simboli rdeče zvezde, srpa in kladiva. Komunistični simbol rdeče zvezde je bil simbol najbolj morilske in krvave ideologije 20. stoletja, komunizma. Bil pa je tudi simbol bojevnikov proti drugima dvema morilskima in krvavima totalitarizmoma 20. stoletja, nacionalsocializma – nacizma in fašizma. Pa vendar po Berlinu in okoliških hribih ali Rimu in okoliških vzpetinah ne videvamo napisov Hitler ali Mussolini s pripadajočimi nacističnimi in fašističnimi simboli.

Kako je torej mogoče, da videvamo napise z imenom množičnega morilca Tita in pripadajočo komunistično genocidno simboliko na slovenskih hribih? Kako je mogoče, da se v to simboliko opravljajo javni funkcionarji, sodniki demokratične države Slovenije. Sodniki, ki so očitno zamenjali v kakšni državi živijo. Sodniki, ki ne spoštujejo odločb najvišjega sodnega suverena na Slovenskem – ustavnega sodišča. US nas je jasno opomnilo v odločbi št. Up-301/96 z dne 15. januarja 1998: »Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema.« Slovenska ustava ima torej cilj preprečevanja restavracije kakršnegakoli totalitarnega sistema. Ampak očitno slovenska sodišča prve in druge stopnje ter sodniki vrhovnega sodišča tega cilja ne poznajo ali pa ga zavestno ignorirajo.

Sramotna maškarada javne funkcionarke, sodnice Vesne Pavlič Pivk  je prav to, ignoriranje odločb US in temeljnega cilja. Ampak stvar postane še hujša! S pojasnilom za javnost, kot ga je objavila državna tiskovna agencija, si je sodni svet, najvišji cehovski sodni organ, pilatovsko umil roke. »V zvezi s spornimi fotografijami predsednice okrajnega sodišča v Ljubljani Vesne Pavlič Pivk je sprejel stališče, da mora sodnik upoštevati, kako javnost doživlja okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom o njegovi objektivni nepristranskosti«. Stališče sodnega sveta je zelo žalostno in protiustavno. Najbolj vznemirljivo pa postane, če pogledamo njegovo sestavo. Predsednik in podpredsednica sta vrhovna sodnika, v svetu so še odvetnik, notarja, akademika in sodniki različnih sodišč. Skratka bolj kot ne celotni pravosodni sistem. Najpomembnejši organ tretje veje oblasti, sodni svet, ignorira odločbe US in ne spoštuje mednarodnih resolucij št. 1481 z dne 25. januarja 2006 Sveta Evrope in Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009. V resolucijah je zapisano: »Žrtvam vseh totalitarizmov morajo oblastni organi na vseh ravneh izkazovati, če že ne aktivno sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje, pa vsaj pasivno spoštovanje z opustitvijo ravnanj, ki so nezdružljiva s temeljnimi ustavnimi vrednotami in za katera je mogoče vnaprej predvidevati in pričakovati, da bodo povzročila novo prizadetost.«

Sodnica, funkcionarka, plačana iz proračuna demokratične države Slovenije, se požvižga na to. Svojo neizmerno aroganco in fundamentalno nerazumevanje demokracije je izkazala s stališčem za državno tiskovno agencijo: »zavedam se pomembnosti videza nepristranskosti, vendar menim, da z udeležbo na tem koncertu nisem ravnala v nasprotju s tem stališčem«. Saj sploh ni vprašanje videz nepristranskosti, temveč njeno ravnanje, ki je nezdružljivo s temeljnimi ustavnimi vrednotami – kršeno je bilo načelo človekovega dostojanstva. In s tem povzročena nova prizadetost žrtev množičnih komunističnih morilskih orgij na Slovenskem po koncu druge svetovne vojne. Pomori so se namreč izvajali pod enakim totalitarističnim simbolom, rdečo zvezdo, s kakršno je v letu 2008 javno plesala državna fukcionarka demokratične države Slovenije.

Sodni svet je s svojim medlim, sramotnim stališčem v primeru Pavlič Pivk dokazal, da očitno v praksi ne zmore narediti preloma med totalitarističnim pravnim sistemom in pravnim sistemom evropske civilizacije. Preloma, ki je bil formalno narejen s sprejemom demokratične Ustave Republike Slovenije, v glavah, dejansko, pa nas očitno čaka še trnova pot. Sodni svet demokratične države Republike Slovenije je s svojim pilatovskim, neustavnim ravnanjem padel na izpitu iz demokracije. Padel je na izpitu iz spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v demokratični državi. Padel je na izpitu iz normalnosti. In postal je organ brez legitimnosti. Ključni organ tretje veje oblasti je postal nelegitimna karikatura, sramota in zrcalna slika nedokončanega preloma med totalitarnim komunističnim (ne)pravom in zahodno civilizacijsko pravno mislijo, ki ga uokvirja vladavina prava.