Dr. Leonid Pitamic, svetovno znan akademik in nestor slovenske demokratične pravne stroke ter žrtev komunističnega povojnega nasilja, je načelo pravne moči kot specifične oblike moči opredelil kot »to, kar državni organ v svoji kompetenci stori, postane ali takoj ali pod nekimi pogoji (pretek določenega časa brez pritožbe, odločba zadnje instance) dokončno in obvezno pravo ne samo za podrejene in prirejene, temveč tudi za nadrejene instance in tudi za oblastvo samo, ki je zadevo odločilo«. Moč prava, pravna moč, odločitve, sprejete v tem kontekstu, so nekaj, kar obvezuje vse nas navadne državljane in oblastnike vseh oblasti.

Pravo ima torej skorajda absolutno moč, moč, ki jo je revolucionarno pravosodje po koncu druge svetovne vojne zlorabljalo tako, da je skozi montirane politične procese odstranjevalo nasprotnike, najbolj znani so dachauski in Nagodetov proces. To so lahko dosegli, ker so iz pravne sfere odstranili vrhunske intelektualce in akademike ter odprli prostor za tiste, ki so sodelovali pri množičnem kratenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v totalitarizmu, ko je prišla demokracija, pa so postali zagovorniki le-tega. In bogovi so padli na glavo. Ljubo Bavcon, revolucionarni pravnik, je za desetletja zapacal slovensko kazensko pravosodje z revolucionarnih pravom, z učenjem, da je pravo namenjeno zatiranju nasprotnikov totalitarne oblasti. Če Leonid Pitamic in podobni demokrati ne bi bili odstranjeni, to pač ne bi bilo mogoče. Revolucionarni pravniki v svojem javnem pisanju še dandanes fantazirajo, da je pravosodje šibko in da je kritika neupravičen napad na sodstvo. Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo v svojih številnih odločitvah popolnoma jasno. Sodstvo kot ena izmed vej oblasti se sme, lahko in mora tudi javno kritizirati. Ta kritika je dopustna skorajda do meje, kot velja za politike. Enako velja v ZDA, kjer predsednik zelo neposredno javno kritizira sodstvo, protestniki pa šotorijo pred sodiščem. Morda pa bo to potrebno tudi na Slovenskem.

Slovensko sodstvo je v preteklosti že v številnih primerih dokazalo, da ima velike težave. Statistike govorijo, da imamo največ sodnikov, ki so med najmanj učinkovitimi v Evropi. Število izgubljenih tožb pred evropskim sodiščem se bliža 300, dr. Šturm je ugotovil, da so slovenska sodišča v zadnjih desetih letih v 442 primerih kratila človekove pravice, in še bi lahko naštevali. Varuhinja človekovih pravic je v 7,4 odstotka primerov ugotovila upravičenost pritožb čez sodno vejo, število pritožb varuhinje pa silovito narašča. S primerom žrtve politično montiranega procesa Janeza Janše pa je sodni Titanik trčil v ledeno goro. Pri tem se iz dneva v dan kažeta blišč in beda slovenskega pravosodja. Zapreti vodjo opozicije tri tedne pred parlamentarnimi volitvami je unikum demokratičnega sveta. Razpravljati o tem, ali se mu potrdi mandat, ki mu ga je dalo ljudstvo v tej nepošteni bitki, pa, milo rečeno, perverzno. Tako kot je perverzno, da na vrhovnem sodišču toliko časa razmišljajo in preučujejo primer, čeprav bi lahko, kot so povedali številni pravniki, o zadržanju prestajanja zaporne kazni odločili skorajda takoj. Namesto da bi odločili takoj in se s tem izločili iz volilne bitke, so postali njen del. Neodločitev v zadevi Patria bo za večno metala senco dvoma na legitimnost volitev 2014. V demokraciji se kaj takšnega enostavno ne bi smelo zgoditi.

Pri teh in podobnih zlorabah državnih organov nad državljani in njihovimi družinami, kot pravi Martin L. King, »ni največja tragedija zatiranje in krutost slabih ljudi, temveč molk dobrih ljudi«. Ignoriranja in molka je bilo preveč v primeru vodje opozicije in ga je preveč na splošno v sodni veji oblasti. O predstavnikih in delovanju naše zakonodajne in izvršilne veje oblasti vemo skorajda vse, medtem ko se sodniški del sodne veje oblasti strahopetno skriva pred javnostjo. Skorajda popolna javnost in transparentnost delovanja sodišč je in bo garant za v prihodnje, porok, da se elementi revolucionarnega prava, ki so še vedno prisotni, odstranijo iz sodstva na Slovenskem v letu 2014. Sodstvo sodi v imenu ljudstva, ljudstvo pa ne vidi, kako to počne, ljudstvo ne ve, kdo so sodniki, ne ve, kako razsodijo v senatih. Svetla izjema je ustavno sodišče, kjer posamezni ustavni sodniki celo zapišejo, zakaj se s čim strinjajo ali pač ne.

 Državljani moramo zahtevati skorajda popolno javnost delovanja tretje veje oblasti. Zahtevati moramo, da bomo lahko v živo po televiziji ali internetu spremljali razprave iz sodnih dvoran, zahtevati, da je premoženje sodnih funkcionarjev javno, da v sodbi v imenu ljudstva na vrhovnem sodišču piše, kako so sodniki glasovali,  ne da se skrivajo za odločitvijo senata, kaj je z odškodninsko odgovornostjo sodnikov in še in še. Takšna reforma pravosodja bo jamstvo za to, da bo začela delovati in živeti pravna država, da bo uveljavljena dejanska vladavina prava. Ob tem je najbolj spodbudno, da se z omenjenimi predlogi strinjajo tudi ljudje, ki delujejo v pravosodju. Malo je tistih, ki so o tem javno spregovorili, so se pa številni že obrnili na Odbor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbor 2014 in podprli njegovo delovanje in zahteve, ki jih postavlja pred sodne oblastnike. Pri ljudeh, ki delujejo v sodstvu, dozoreva spoznanje, da bi bilo mogoče marsikaj storiti bolje in drugače. Vsem iskrenim demokratom nam to je in mora biti v interesu.

Sodišča imajo vsako leto med 15. julijem in 15. avgustom sodne počitnice. Vse lepo in prav, ampak statistika hitrosti reševanja zadev na sodiščih kaže, da sodne počitnice trajajo mnogo dlje. Prav tako sodne počitnice ne morejo in ne smejo biti izgovor, da se takoj ne odloči o vodji opozicije v zaporu neposredno pred parlamentarnimi volitvami. Zadeva je absolutno prednostna, kljub temu bosta kmalu minila dva meseca, odločitve pa še ni. Kako dolgo torej traja odločanje, ko ni absolutno prednostno? Tretjo vejo oblasti, sodno vejo je treba reformirati, jo odpreti javnosti, v procesu pa morajo aktivno sodelovati državljani, civilna družba, kajti vprašanja vladavine prava in prava samega so preveč pomembna, da bi jih prepustili le pravnikom.