Prišli, videli in Bog je zmagal, so besede, zapis poljskega kralja Jana Sobieskega, parafraza znanega reka Julija Cezarja (prišel, videl, zmagal) po njegovi zmagi nad Turki leta 1683, ki so dva meseca oblegali Dunaj. Papež Inocenc XI. ga je poimenoval »rešitelja krščanstva«, vedoč, da je ta zmaga preprečila padec tega dela Evrope pod muslimanstvo, islam. Padec pod islam je grozil tudi slovenskemu ozemlju, ki je bilo pred tem tarča stalnih turških vpadov. Turki so ropali, požigali, posiljevali in plenili. Samo v petnajstem stoletju, v približno sto letih, je bilo pobitih in v suženjstvo odpeljanih 200.000 prebivalcev s področja današnje Slovenije. Kar so počeli Turki s slovenskim narodom, pričajo dela, kot so Jurij Kozjak, Lepi Janičar, Miklova Zala, in še bi lahko naštevali. Kmečko prebivalstvo je bilo v veliki meri prepuščeno samemu sebi, zato so postavljali utrjene tabore ali bežali v jame in gozdove. Vsi smo slišali tudi za sisteme obveščanja prek ognjenih kresov – grmad, zvonjenja cerkvenih zvonov ali topovskih strelov. Vzpostavitev vojne krajine v 16. stoletju, katere del je bil tudi današnji slovenski jug in jugovzhod, poraz Turkov pri Sisku leta 1593, v bitki, kjer so sodelovali številni Slovenci, na primer Adam Raubar, in poraz Turkov pri zadnjem obleganju Dunaja 1683 so tudi slovensko ozemlje razbremenili prihodnjih turških vpadov.
Po turškem porazu pred Dunajem se je začel postopen kolaps otomanskega imperija, ki je svoj epilog več kot 600-letnega obstoja doživel po koncu prve svetovne vojne, leta 1922, z nastankom današnje Turčije. Otomansko cesarstvo je bilo imperij, ki ga je vodil sultan. Bil je tudi kalif, politični in verski naslednik preroka Mohameda in celotne muslimanske skupnosti. Zadnji otomanski sunitski kalif je v letu 2014, po približno sto letih, dobil svojega »naslednika« v vodji teroristične organizacije, samooklicane Islamske države Iraka in Levanta, Abu Bakru al-Bagdadiju, ki svojim zagovornikom zagotavlja, da »bodo osvojili Rim in vladali svetu«. Ambicije sunitskih kalifov, tistih turških kot teh novodobnih islamskoradikalnih, so torej iste. Osvojiti Dunaj ali Rim in premagati ter vladati krščanstvu. Kako to v praksi zgleda, vemo na Slovenskem iz zgodovine turških vpadov, v današnjem času pa lahko gledamo ugrabitve, rezanje in sekanje glav kristjanom v Siriji, Iraku, Libiji, Egiptu, prodajanje krščanskih žena in otrok v suženjstvo, posiljevanje žena in deklic, ker so tako islamskoradikalni fanatiki bližje Bogu. Metanje istospolnih z nebotičnikov je stalna praksa, prav tako javne eksekucije sorodnikov domnevno nelojalnih islamskemu fanatizmu.
Islamski radikalizem je četrti totalitarizem, prvi verski, za tremi posvetnimi, komunizmom, fašizmom in nacizmom. S pravnega vidika pa je šeriatsko pravo enako totalitarističnemu komunističnemu, fašističnemu ali nacističnemu pravu. Vsem tem štirim totalitarizmom je enako tudi nikakršno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovensko demokratično postkomunistično pravo je žal tudi še vedno pod žalostnim vplivom desetletnega totalitarnega komunističnega prava. Zadnji podatki o številu izgubljenih primerov Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice so sami po sebi dovolj zgovorni. Slovenija 74-krat pogosteje krši človekove pravice kot Nemčija in Španija, ki imata tudi totalitarno nacistično in fašistično preteklost. Vendar ti dve deželi na vrhu sodstva in tožilstva nimata tipičnih predstavnikov postnacifašističnega prava, temveč demokrate, v nasprotju z nami, kjer so na vrhu aparatčiki postkomunističnega nedemokratičnega slovenskega prava.
Morda tudi zato je v Sloveniji vse tiho ob evropskih migracijskih debatah. Nezakonite migracije v Evropo so namreč poleg očitne človeške tragedije za množice posameznikov tudi več kot jasna in očitna grožnja nacionalni varnosti držav članic in Evrope kot takšne. Nezakonite migracije pretežno islamske populacije iz Iraka, Sirije, Afganistana in ostalih islamskih črnih delov Afrike, kjer je povprečna starost populacije pod 20 let, so očitna grandstrategija počasnega uničevanja judovsko-krčanskih vrednot in korenin Evrope. Sodobna, bolj prefinjena verzija turških vpadov. Evropejci smo stari, povprečna starost populacije je več kot 40 let, imamo nizko nataliteto, bogate naravne vire in razvite demokratične družbe z visoko stopnjo tolerance. Zaradi posebnega odnosa, pozitivne diskriminacije do manjšin in migrantov smo lahka tarča za počasno uničevanje naše kulture in družbe.
Med migranti so tudi številni kristjani iz korpusa več kot treh milijonov kristjanov, ki so dva tisoč let živeli v Siriji in Iraku, danes pa so žrtev sistematičnega džihadističnega genocida. Na splošno velja, da je najbolj učinkovito pomagati beguncem tam, od koder prihajajo. Vendar vedno to ni mogoče in naša dolžnost je, da pomagamo prisilnim migrantom, iraškim in sirskim kristjanom, ki so žrtev muslimanskega džihadističnega preganjanja. Podobno ugotavljajo že na Slovaškem, Poljskem, v Bolgariji in še kje. Evropska unija brez strategije za soočanje z nezakonitimi migracijami se pogovarja o delitvi 40.000 beguncev. Kar EU zares potrebuje, je prava dolgoročna strategija in takojšnja ocena, koliko je še beguncev na mejah Evrope, koliko jih še prihaja ter kako beguncem pomagati tam, od koder prihajajo. Kajti številke že danes gredo proti milijonu in nihče ne ve, kdaj bo konec tega. Slovenija leži na balkanski poti in samo vprašanje časa je, kdaj se bo pritisk nezakonitih migrantov na naše meje dramatično povečal. Džihadisti pa so javno oznanili, da bodo med begunce vključili svoje teroriste, ki bodo po krščanskem svetu sejali teror. Prav je, da se tega zavedamo in ukrepamo, še preden bo prepozno.