Vodja teroristične organizacije Islamska država Iraka in Sirije (IDIS), Abu Bakr al Bagdadi, je v svojem v naprej posnetem avdio nagovoru muslimane po svetu pozval, da »tisti, ki lahko imigrirate v Islamsko državo, to storite, kajti imigracija v hišo islama je vaša dolžnost. Sirija ni za Sirijce, Irak za Iračane. Ta dežela je za Muslimane, vse Muslimane. To je moj nasvet. Če ga boste spoštovali, bomo osvojili Rim in vladali svetu.«
Junija 2014 se je teroristična organizacija IDIS, ki je bila znana tudi pod imenom Islamska država Iraka in Levanta, preimenovala v Islamsko državo (ID). Al Bagdadi se je samooklical za kalifa Ibrahima. Na območju dveh držav, Iraka in Sirije, znotraj njenih mednarodno priznanih meja je nastala tvorba, ki samo sebe imenuje Islamska država. Kot je dejal generalni sekretar OZN, je to neislamska nedržava. Za svet je ID brutalna teroristična skupina. Vsekakor je teroristična, skupina pa ne, saj obvladuje območje, ki je veliko za vsaj pet Slovenij in na njem živi več milijonov prebivalcev. Ni samo akademsko vprašanje, ali je to uporniška skupina gverilske narave, za katero je iz številnih zgodovinskih primerov znano, da se je po uspešnem boju in zmagi prelevila v oblast, v državo. Tudi naša zgodovina se spomni takšne uporniške skupine, ki je nato izpeljala totalitaristično revolucijo. Islamski radikalizem, kot ga manifestira ID, je četrti sodobni totalitarizem, prvi religiozni, kajti drugi trije, nacizem, fašizem in komunizem, so bili sekularni in s skupnimi socialističnimi koreninami.
ID je ideološko sad Al Kaide, skrajne islamske teroristične skupine, ki je že zdavnaj prerasla te okvire in postala nosilna radikalna islamska ideologija. Al Bagdadi je začel kariero kot pripadnik z Al Kaido povezanih struktur v Iraku. V letu 2013 se je osamosvojil in postal vodja organizacije, ki je presegla Al Kaido. Postal je vzgled za radikalne islamiste po vsem svetu. Lojalni so mu islamisti v Libiji, 200 km vstran od evropskih meja, a tudi skrajna skupina Boka Harama (zahodna izobrazba je prepovedana) v Nigeriji. Boko Haram v svojem imenu povzema eno od skupnih lastnosti vseh totalitarizmov – preganjati je treba izobražence. Tudi v Sloveniji se iz komunizma tega zelo dobro spominjamo.
V zadnjih mesecih je bila tudi slovenska javnost bolj seznanjena s tem, da islamski radikalizem in njegova najbolj znana pojavna oblika, Islamska država, privlačita t. i. tuje teroristične bojevnike. Tudi državljani evropskih držav in Slovenije odhajajo na bojišča v Sirijo, Irak in drugam po Bližnjem vzhodu. Tam se bojujejo in sodelujejo pri vseh najhujših zločinih zoper človečnost. Od množičnih pobijanj, javnega sekanja glav in udov, posiljevanj, do preprodajanje deklet in žena v suženjstvo. ID je pripeljala svoje razumevanje šeriatskega prava do absurda. Najbolj nevarno za zahodne države, Slovenija ni pri tem nobena izjema, pa je dejstvo, da se ti zločinci iz Iraka in Sirije vračajo nazaj v Evropo, izurjeni in usposobljeni za izvajanje najhujših zločinov.
Pariz, Francija in ves svet smo prvič videli tisto, kar zaposluje obveščevalne in varnostne službe že nekaj let. Kako v domačih krajih preprečiti teroristični napad motiviranih in usposobljenih džihadistov? Število povratnikov iz kampov za urjenje po Bližnjem vzhodu in borcev iz Iraka in Sirije je tako veliko, da jih varnostni organi enostavno ne morejo obvladati. Te besede zahodnega kolega so stare nekaj let. Zanesljivo se bo tudi v Franciji, po profesionalno izpeljanem napadu na satirični časnik Charlie Hebdo, kmalu v javnosti pojavilo vprašanje, zakaj napad ni bil preprečen in kdo je kriv za to. Politiki si bodo kot običajno pilatovsko umivali roke. Upam, da bomo izvedeli, koliko napadov je bilo pred tem že preprečenih, kajti to je pravi kazalec uspešnosti dela varnostnih služb.
Politiki in celotna družba pa si bomo morali odgovoriti na vprašanja, zakaj se naši mladi tako zlahka radikalizirijo, kaj naredimo, da do tega ne pride in kako se spoprijemamo s povratniki z bojišč in taborišč za urjenje. V Sloveniji smo kot običajno nekje ob strani in se vedemo, kot da se nas to ne tiče. Kot da smo osamljen otok sredi ocena. V Sloveniji je zvezda podpisnica pamfleta in nekdo, ki ni preprečil objavljanja tajnih podatkov naše obveščevalne službe. Tajni podatki so bili lansirani v javnost v tednu pred volitvami o izmišljenih grožnjah in tveganjih, ki naj bi jih pomenil desni ekstremizem. Obveščevalna služba je bila zlorabljena za politično bitko, slovenska nacionalna varnost pa oslabljena zaradi razkrivanja podatkov in metod dela in zato, ker se služba ni ukvarjala s tem, kar je resna grožnja nacionalni varnosti, temveč s tem, kar so vladajoči politiki želeli, da je. Verjetno je bila za objavo nato za enega nagrada sinekura v tajkuniziranem bivšem državnem zdravilišču in za drugega družinska, prva, druga in tretja, svetovalna, posrediška in marketinška pogodba. Prenove blagovnih znamk pač stanejo, kakor tudi posredovanje pri privatizaciji. Žrtev pa je nacionalna varnost, kričanje o medijski svobodi in politizaciji postopkov pa dobro finančno tržno podprta dimna bombica za naivne.
Radikalni islamizem je globalna grožnja in tudi grožnja nacionalni varnosti v Sloveniji. Slovenije, ki leži na osi zelene transvezale in na balkanski kriminalni poti, po katere so verjetno tudi prišli pariški naboji, izdelani v Bosni in Hercegovini. Na naših odločevalcih je odgovornost, da storijo vse, kar je mogoče, da v Ljubljani ne bo pariškim podobnih grozot.