Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naši bajoneti in verniki naši vojaki. To je verz pesmi turškega nacionalista, ki jo je decembra 1997 citiral današnji turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Slednji zadnje desetletje in pol, najprej kot predsednik vlade in sedaj kot predsednik države, sistematično radikalno islamizira turško državo in družbo. Današnja Turčija je bleda senca podobe sekularne Turčije, kot jo je ustvaril Atatürk. Erdoganova Turčija sanja sanje velikega Osmanskega cesarstva, veličino starih sultanov in kalifov. Sodobna turška ideologija je mešanica skrajnega, predvsem antikurdskega nacionalizma, avtototalitarizma in vse bolj radikalnega islamizma. Kako vidi Erdogan turško, sosedsko in posledično evropsko prihodnost, je povedal v uvodu navedeni pesmi. Mi pa lahko zadnje desetletje gledamo, kako to tudi uresničuje.
Očitno je, da kar ni uspelo turškim vpadom, s katerimi so uničili, pobili, posilili in zasužnjili 40 odstotkov takratnega prebivalstva, poskušajo doseči ti novi, ilegalni migrantski valovi. Milijoni ilegalnih migrantov v Evropi so ti novi verniki, vojaki islama. Po nasilni vselitvi v našo domačo, skupno in evropsko hišo pa bodo zahtevali, da se prilagodimo – ali pa nas izselijo. Zahtevali bodo, da zgradimo njihove vojašnice, s čeladami in bajoneti. Nas pa bodo silili, da postanemo njihovi verniki. »Grandstrategija« uničevanja Evrope, kot jo poznamo, teče. Kako to poteka, danes vidimo v Siriji in Iraku, kjer so pregnali, pobili ali zasužnjili več milijonov ljudi. Kristjanov, ki so tam živeli 2000 let, skorajda ni več. Naša dolžnost je, da pomagamo milijonom pregnanim kristjanov, njihovim otrokom, ženam in starcem, dolžnost mladih pa je, da se borijo za svoja ognjišča. Naša skupna evropska dolžnost pa, da vsem beguncem pomagamo, da se vrnejo domov. Če je potrebna vojaška intervencija, tudi tako. Kajti ob nadaljevanju te migrantske invazije bomo postali tujci v lastnih domovih, sužnji ob lastnih ognjiščih in hlapci tuje, zaostale gospode. Val migrantov, ki ga spremljamo, je »mehka islamska okupacija Zahoda«, kot jo je poimenoval tudi dr. Mudar Zahran, jordansko-palestinski akademik, svoje navedbe pa podkrepil s podatkom, da 75 odstotkov migrantov iz Sirije prihaja z varnih območij.
Ko sem pred več kot dvema mesecema simbolično prižgal kres ter pozval naše odločevalce in javnost, da se je treba pripraviti na invazijo islamskega radikalizma, so se naši javnomnenjski dušebrižniki ukvarjali z »grozo« zapisanega. Na kraj pameti jim ni padlo, da morajo poskrbeti za nas državljane, za nas Slovence, za nas Evropejce, za naše žene in otroke, temveč jih je skrbel »sovražni govor«. Politična korektnost ubija Zahod in naše vrednote, zato je skrajni čas za njen konec. Svoboda govora je naša pot, ni politično nekorektno, če zahtevamo, da nam povedo, kdo financira gradnjo mošeje, vojašnice v centru Ljubljane. Ni politično nekorektno, če zahtevamo, da se nam pove, kdo so janičarji, ki omogočajo gradnjo nečesa, kar je v nasprotju z našo kulturo in vrednotami. Kar je v nasprotju s tem, proti čemer so se borili naši dedje, proti turškim vpadom in islamizaciji. Islamski radikalizem, četrti totalitarizem, je na pohodu, od nas pa pričakujejo, da se mu bomo zoperstavili s politično korektnostjo, kampanjo proti nestrpnosti in sovražnemu govoru. Nekdaj sem že zapisal, da je najvišja in najtežja oblika sovražnega govora razglašanje misli in idej svobode govora za sovražni govor. Enako velja za nestrpnost, najvišja in najtežja oblika nestrpnosti je razglašanje izražanja in udejanjanja misli in idej svobode govora za nestrpnost. Slovenska praksa iz dneva v dan dokazuje, da so največji nestrpneži tisti, ki sami sebe razglašajo za strpne. Kajti tisti, ki smo zares strpni, tega ne obešamo na veliki zvon.
Migranstka invazija na Evropo in Slovenijo se bo nadaljevala, treba bo po vzoru protiturških taborov zaščititi slovenske meje. Skrajni čas je za ograjo in ogrado. Žal se tudi tukaj zgodovina za nas Slovence ponavlja kot tragedija. Tudi v času turških vpadov oblastniki niso poskrbeli za ljudstvo, moralo se je znajti samo. Protiturški tabori so zrasli oblastnikom navkljub in ne po njihovi zaslugi. Skrajni čas je, da se prebudimo in kot davkoplačevalci in suvereno ljudstvo, ki postavlja oblast, zahtevamo, kar nam morajo dati. Varnost! Kajti ko ni varnosti, ne ostane nič drugega. Potrebno je resno razmisliti o večjih sredstvih za vojsko in policijo, poskrbeti za nekakšne nove dodatne, dopolnilne rezerve v obeh strukturah. Ne smemo pozabiti tudi na množico mladih, ki so uveljavili ugovor vesti vojaški dolžnosti in so opravili usposabljanje s področja zaščite, reševanja in pomoči. Odločno je potrebno sporočiti vsem, ki jim to ni jasno, da ne bomo dovolili islamizacije, arabizacije ali šeriatizacije Slovenije.
Če želijo v Nemčiji ali na Švedskem imeti ilegalne muslimanske migrante, katerih cilj je dobivati socialno podporo ob minimalnem delu, je to njihova pravica. Mi tega ne želimo in nočemo. Slovenija si tega pač ne more privoščiti. Slovenske družine nimajo dovolj sredstev za dostojno življenje, deset odstotkov Slovencev živi pod pragom revščine, nekateri pa bi raje še tisto malo denarja, kar ga je, preusmerili za prišleke, ki bi nas radi uničili. Skladišča Karitas in Rdečega križa so prazna, ni ne hrane in ne obleke za naše uboge sodržavljane. Nasilni prišleki pa mečejo vstran pakete z oznako Rdečega križa, vojaško prehrano, odmetavajo obleko, uničujejo postelje in drugo opremo, kurijo šotore, napadajo prostovoljce in gasilce, prenašajo številne bolezni. In mi to kar mirno gledamo. Prihaja čas, ko ne bo več tako! Kajti naš sodržavljan iz Brežic, Dobove ali Šentilja ima enake pravice kot mi iz prestolnice, ki v centru mesta varno, mirno in neogroženo na soncu kofetkamo. Naši predniki so nam dali to, kar danes imamo, na nas je, da to prepustimo svojim otrokom in vnukom. Znanje in upanje imamo, pa vendar, a si bomo morali svobodo in varnost zagotoviti sami?