Invazijo Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot množično prodiranje, pojavljanje česa v veliki množini. Množične nezakonite, ilegalne migracije so nedvomno sodobna invazija na »krščansko trdnjavo Evrope«, kot je našo celino nedavno slikovito poimenoval turški predsednik vlade Davutoğlu, za nekatere zmerni islamist. Turki se z nostalgijo spominjajo svoje imperialne zgodovine, ko so si poskušali podrediti evropski krščanski svet, zaustavljeni pa so bili na območju, ki ga danes imenujemo Zahodni Balkan. Prižgani kresovi so opravili svojo nalogo! Trdnjavo Evropo so skušali osvojiti na mehak način, z vključitvijo v Evropsko unijo. Dolgotrajna pot proti EU se je dokončno zaustavila, ko je bivši francoski predsednik Sarkozy dejal, da Francija nikoli ne bo dovolila vključitve Turčije v Evropsko unijo. Sedaj živimo v času tretjega poskusa osvajanja Evrope, pošiljanje ali dopuščanje migracijskih valov pretežno islamskih migrantov z Bližnjega, Daljnega vzhoda in Podsaharske Afrike so del »granstrategije«, del poskusa dokončnega prevzema in uničenja z antiko oplemenitenih judovsko-krščanskih korenin Evrope, tako bolj dekadentne Zahodne kot bolj izvirne Vzhodne Evrope.
Migrantska invazija, ki smo jo nedavno spremljali tudi čez naše območje, je razkrila vso konfuznost in neenotnost skupne zunanje, varnostne in obrambne politike Evropske unije. Države na migrantski poti so postale bolj ali manj prepuščene same sebi. Gradnje in napovedi zidov, neupoštevanje pravil EU o prehodu meja, schengenskih določb, so povzročile kaos in občutek popolne neusklajenosti evropskih politik. Verbalni spopad, kdo je kriv, kdo zapira in kdo odpira meje med vodilnimi politiki na balkanski poti, smo lahko spremljali v živo. Nekaj je zanesljivo, na ta način se težave ne bodo razrešile, prav nasprotno. Mediji so selektivno ustvarjati zgodbe, ki jih ni. Niso razlikovali med ilegalnimi migranti in begunci, molčali so o teroristih med njimi, o opustošenju, ki ga puščajo za seboj, ter hkrati sistematično omejevali svobodo govora. Slovenski pokorni mediji so z blokado komentiranja na internetu postali vrhovni cenzorji. Totalitarne cenzorske navade težko umirajo. A ljudstvo se ne da. Svobodo govora izraža drugje in tam pač bolj intenzivno.
Praksa kaže, da z migracijami prihaja tudi do širjenje islamskega radikalizma. V islamu kalifata so najmanj vredne ženske in pripadniki manjvrednih skupin, kot so ateisti, anarhisti ali v njihovih očeh pogani jazidi, lahko jih mučijo in množično pobijajo, ženske in otroke zasužnjujejo in uporabljajo kot spolne sužnje ali novodobne janičarje. Podoben odnos imajo tudi do Judov. Kristjane se lahko preganja, množično muči in sili v prestop v islam. V posameznih primerih pa se jim »blagohotno« dovoli, da živijo na območju kalifata, vendar plačujejo posebne davke, trpijo zaradi omejitev ter ne »žalijo« čustev muslimanov. V praksi to pomeni, da so podljudje, ki jih lahko pravoverni za vsakim vogalom ponižujejo. Novi, četrti totalitarizem s starimi vzorci. Seveda ni celoten islam takšen, območje bivše skupne države je bilo znano po najbolj zmerni obliki islama. Legitimnost sodobnega islama je odvisna od njegovega odnosa do radikalnega džihadističnega islamizma. Aktivno zoperstavljanje temu je in mora biti edina pot. Odstranjevanje plakatov s stopnišč cerkva pač ni del te poti. Dejstvo je, da se je zmerni islam v zadnjih desetletjih precej spremenil z negativnimi, radikalnimi vplivi iz Egipta, Savdske Arabije, Irana in Katarja. Tega Slovenci poznamo kot glavnega financerja islamskega centra v Ljubljani.
Vprašati se moramo, ali sploh razumemo, kaj se dogaja okrog nas, želimo to razumeti, ali pa smo zapadli v udobje navidezne neskončne varnosti, da varnost jemljemo kot nekaj samoumevnega? Ali se zavedamo demografskih trendov? Staramo se in manj nas bo. Naše pomehkužene družbe spominjajo na rimsko družbo v zadnji fazi, pred propadom imperija. Varnost so jim zagotavljali migranti, barbari, ki so nato postali gospodarji in v zadnjem stadiju povzročili kolaps celotne civilizacije. Rimski civilizaciji so sledila stoletja in stoletja teme.
Sprememba odnosa do varnosti in razumevanja v Evropi, da so pred našo demokracijo težke preizkušnje, desetletja migrantske invazije in integracijsko-asimilacijskih izzivov, je prvi korak k ohranitvi naše civilizacije. Drugi korak je razumevanje, da je od temeljnih družbenih subjektov, od politike do civilne družbe, kristjanov in Katoliške cerkve, da z islamom v radikalni obliki ni mogoče iskati kompromisa. Ta namreč razume kot kompromis svojo absolutno in totalno zmago. Tretji vzporedni korak je preprečitev zunanjega financiranja radikalnih islamskih idej pri nas ter hkrati dodatno financiranje ključnih varnostnih institucij. Evropa je skorajda popolnoma uničila svoje vojske in oslabila policijo. Verjetno bo treba ponovno razmišljati o uvedbi naborniške vojske, tudi v Sloveniji. Četrti, nujni korak bo razreševanje konfliktov in migracijskih potreb na kraju samem. Nekatere vrste vojaškega posredovanja bodo verjetno nujne za blaženje pritiskov na Evropo. Ideje, strategija, o katerih se sliši, spreminjanja Balkana v migrantsko čakalnico, nekakšno novo vojno krajino postaja za nekatere ena od možnosti za razreševanje evropskih dilem.
Petič, skupne zunanje meje Evrope je treba braniti skupaj. Samo tako se bo Evropa lahko soočila z milijonskimi migracijskimi tokovi. Preglasovanja v Evropi so nevaren precedens, ki šibi položaj vseh, še najbolj pa evropsko idejo. Nazadnje je treba poudariti, da je ustavna kategorija svoboda govora ena največjih demokratičnih pridobitev, da ljubezen do svojega naroda ni nacionalizem, ksenofobija ali sovražni govor, temveč pozitivno čustvo domoljubja. Sovražni govor pa instrument zagovornikov sodobnih totalitarizmov, s katerim si poskušajo ugrabiti svobodo izražanja, ki nam jo zagotavljata ustava in osvobojena Evropa, ki je premagala tri totalitarizme. Najvišja in najtežja oblika sovražnega govora je namreč razglašanje misli in idej svobode govora za sovražni govor. Samo v totalitarizmu ni prostora za svobodo govora, pač pa samo za tiste, ki se čutijo poklicane, da to svobodo preganjajo.