Generacija iz Demosa je izčrpana in izmučena zaradi vojevanja nepoštenih četrtstoletnih bitk. Čas je, da začnejo nuditi modre nasvete. Ja, postanejo naj desni strici iz ozadja, v ospredju pa naj svoje sposobnosti pokažejo nečaki.
Ameriški predsednik Ronald Regan je bil ena od ključnih zgodovinskih osebnosti, ki so pomembno prispevale k rušenje železne zavese in komunizma, zadnjega evropskega totalitarizma 20. stoletja. Rušenje totalitarizma je bilo mogoče z uničenjem njegove ekonomske moči, oboroževalno tekmo in razkrivanjem laži, ki je podstat vsakega totalitarizma. Tako je treba razumeti tudi njegove besede o informacijah in bodeči žici. Informacije so kisik moderne dobe. Prodirajo skozi zidove z bodečo žico, prehajajo čez elektrificirane meje. Slovenija 2015 je Slovenija, obdana z bodečo žico, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu. Prva je bila nujno potrebna, druga, skrita, vseprisotna pa je bodeča žica informacijske blokade, žica enoumja. Recidiv totalitarizma in neuspele demokratizacije Slovenije. Posledica je invalidna Slovenija, kjer se na nelegitimnih volitvah izvoli oblast, ki ne samo da ima težave z legitimnostjo, temveč je opravilno popolnoma nesposobna. Iz zdravnika smo se spremenili v bolnika.
V letu, ki se izteka, je Slovenija hitela iz zamude v zamudo. Na pojave četrtega totalitarizma, islamskega radikalizma, ki med drugim izvaja tudi džihadistično invazijo Evrope in Slovenije, smo se odzvali (pre)pozno in tako ogrozili lastno geopolitično umeščenost v zahodni civilizacijski krog. Oblast ne prepoznava sodobne oblike turških vpadov, migrantske invazije, na Slovenijo, za kar smo skoraj plačali z vrnitvijo na Balkan. Postavljanje bodeče žice se bo zapisalo v zgodovino kot vrnitev posvečenih h koreninam, ironija otrok in vnukov staršev, ki so Slovenijo obdali z bodečo žico po »zmagi«. Zgodovina se je ponovila, za dediče tokrat kot farsa. Legitimnosti in tudi zaupanja ni, saj slovenski izvršilni oblasti zaupa najmanj državljanov od vseh držav članic gospodarsko najbolj razvitega kluba, OECD. Skoraj trikrat manj, kot nas je državljanov zaupalo oblasti leta 2007. Slovenska večinska medijska krajina, t. i. informacijska blokada, je v letu 2014 ignorirala boj za človekove pravice in temeljne svoboščine, a vendar smo zmagali. V letu 2015 so nam lagali, nas zavajali in lažno prikazovali t. i. begunski val. Cilj je je bil, da bi celo sočustvovali ob agresivni islamistični invaziji. Ljudstvo jim je jasno povedalo, da ne verjame več njihovim lažem. Niso slišali ali pa niso hoteli slišati. Dobili so novo zaušnico, ki jo je ljudstvo večini medijev in oblastnikom prisolilo ob zadnjem referendumu. Kaj je nauk vsega skupaj?
Pred dobrim letom sem prišel do spoznanja, da je za Slovenijo edina prava pot vrnitev h koreninam, k Demosu 2.0. To razmišljanje sem prvič obelodanil jeseni 2014, danes pa menim, da ta ura teče hitreje kot kadarkoli prej. Vrnitev h koreninam pomeni v čas po pomladi narodov, ki je kulminiral z zaokrožitvijo slovenskega narodnega hrepenenja leta 1990 s prvimi demokratičnimi volitvami in letom 1991, letom vojaške zmage nad jugosoldatesko ter letom sprejema slovenske ustave, ki je v Sloveniji na papirju prinesla demokracijo, v praksi pa žal ne. Demokratična opozicija Slovenije je tlakovala pot v demokracijo in svobodo, dajala je upanje za prave spremembe. Žal je Demos obtičal na pol poti, ustvaril je samostojno državo Slovenk in Slovencev, popolnoma neuspešno pa je Slovenijo demokratiziral. Slovenija 2015 je Slovenija, katere vse tri veje oblasti dosegajo le petinsko zaupanje državljanov, pri vseh treh vejah oblasti je torej popolnoma jasno pomanjkanje legitimnosti. Zadolžili so nas za 35 milijard evrov, vsak od nas je dolžan 17.500 evrov. Za koga? V našem glavnem mestu imamo na oblasti posameznika, ki očitno deluje kot novodobni mafijski boter. Izsiljeval naj bi ženske za spolne usluge, moške za denar, sin pa je njegov kurirček. Temu se v balkanskem mafijskem žargonu reče »reketiranje«. V Ljubljani gradi totalitarni radikalno islamistični objekt, džamijo s sumljivim denarjem iz Katarja. Mi pa to samo gledamo. Do kdaj bomo prenašali ta kriminal in vsiljevanje nekih predpotopnih šeriatskih navad?
Samo prerojena, legitimna oblast z visoko podporo ljudstva in zavezana ljudstvu delati dobro lahko Slovenijo utiri v pravo smer, na Zahod in prebujen nam bližnji severovzhod višegrajskih držav. Demos 2.0 mora postati okvir, ki bo svojo legitimnost črpal v Demosu iz leta 1990, ohranjal vsaj enako široko podporo, 6 strank in 11 posameznikov ter večinsko podporo med volivci, hkrati pa ne ponavljal starih napak. Če strnem. Prvič, Demos 2.0 ne bo smel dovoliti vrinjenih agentov in provokatorjev iz vrst prejšnje totalitarne oblasti in njenih naslednikov. V Demosu jih je žal bilo kar nekaj. Drugič, Demos 2.0 se ne bo smel izčrpavati v medsebojnih ego spopadih in se na osebni ravni diskreditirati z udarci pod pas. Tretjič, Demos 2.0 ne bo več podvržen naivnosti iz leta 1990. Ceno te naivnosti in zamujene priložnosti še vedno plačujemo v letu 2015. Naivnost in vera v obljube (post)totalitaristov, kako bo vse drugače in kako jim je mar za Slovenijo, se vedno znova končajo v ponavljanju starih vzorcev. Zavedati se moramo, da jim ni mar za Slovenijo, ampak samo za svoje privilegije in bančne račune doma, v Švici ali davčnih oazah. Četrtič, generacija iz Demosa je izčrpana in izmučena zaradi vojevanja nepoštenih četrtstoletnih bitk. Čas je, da začnejo nuditi modre nasvete. Ja, postanejo naj desni strici iz ozadja, v ospredju pa naj svoje sposobnosti pokažejo nečaki. Petič, vrednotno mora Demos 2.0 izhajati iz biblijskega spoštovanja ustave in vnaprejšnje ničelne tolerance do vseh podobnih pojavov zlorab javne funkcije, kot jo danes spremljamo v Ljubljani.
Zadnje, če je kaj jasno in mora biti tisočkrat ponovljeno, v demokraciji so volitve njen praznik. Vsak glas šteje, je pomemben, politika pa je lahko in mora postati tudi v Sloveniji častna dejavnost. Vsak glas več na volišču pomeni močnejšo in bolj legitimno, boljšo, bolj pošteno in pravičnejšo Slovenijo. Pomeni zmago nad (bodečo) žico enoumja, s katero so nas obdali. Vemo, da žico že najeda rja, vsak naš glas na volišču je zareza na tej žici, ki popušča, se trga in lomi. Zlomljena bo kmalu, ni dvoma, kdaj, pa je odvisno od vseh nas, nas, ki nam ni vseeno.