Realpolitika je definirana kot politika, ki temelji na praktičnih in materialnih dejavnikih in ne teoretičnih ali etičnih ciljih. Ime igre je torej pragmatizem. Realizem in pragmatizem, kot ga je v 19. stoletju uporabljal Otto von Bismarck pri združevanju Nemčije z železom in krvjo, ali Henry Kissinger v času predsednika Nixona stoletje kasneje, ko je otoplil ledene odnose s Kitajsko. Govorimo o uporabi sile, zvijačnosti, nemoralnosti, makiavelizmu v zunanji politiki. Hrvaška je ta realpolitični odnos do Slovenije izkazovala ves čas po letu 1991. Najprej smo se strinjali, da si bomo pomagali ob morebitnem napadu JLA, pa je Tuđman to gladko pozabil, ko je bila Slovenija napadena. Nato smo podpisali dogovor o nuklearki v Krškem, na škodo Slovenije kot del paketa dogovorov o meji, prvi je ostal, od sporazuma Drnovšek-Račan pa so odstopili v hrvaškem parlamentu. Za Slovenijo boleč arbitražni sporazum smo ratificirali, se zavezali, da ga bomo spoštovali, sedaj v fotofinišu pa spremljamo nov hrvaški manever iz zakladnice realpolitike bizantinskega tipa.
Več kot očitno je, da so tudi na Hrvaškem razpolagali z neuradnimi informacijami, da se haaška arbitraža v zvezi s Piranskim zalivom vrti v smeri, neugodni za Hrvaško. Kako preprečiti tak rezultat ali pa ustvariti možnosti za večni dvom o legalnosti in legitimnosti arbitražnega sodišča, postopka, ki je tam potekal, in posledično odločitve same? To vprašanje je verjetno zaposlovalo hrvaško politiko, diplomacijo in obveščevalno-varnostno srenjo, odkar so indici začeli kazati smer odločitve arbitraže. In glej ga zlomka, slovenski udeleženci ponudijo rešitev na pladnju. Pogovori med ključnimi akterji po nezaščiteni telefonski povezavi so sanje vsake sodobne obveščevalne službe. Večkrat smo lahko v javnosti videli in slišali, kako zelo enostavno je v informacijski dobi prestreči in shraniti pogovore po prenosnem ali stacionarnem telefonu. Mit, da je stacionarni telefon in komuniciranje po njem bolj varno kot po prenosnem, je že dolgo samo mit. Tudi pogovori po stacionarnih telefonih lahko gredo po zračnih povezavah.
Arbitraža med državama je politični projekt, zunanjepolitična aktivnost, diplomatska dejavnost ter spopad obveščevalnih in protiobveščevalnih služb. Obveščevalna služba mora pridobiti ključne podatke o tem, kaj počne nasprotna stran, protiobveščevalna pa zagotoviti, da nasprotna stran ne dobi naših ključnih podatkov in informacij. Žal se je pokazalo, da naša protiobveščevalna dejavnost ni bila uspešna. Po sedaj razpoložljivih informacijah ni krivda za to postavljene službe, temveč neodgovornih posameznikov izven nje. Posameznikov, ki jim je bilo zaupano, da sodelujejo, v enem od ključnih projektov nacionalnega in vitalnega interesa za Slovenijo, zagotavljanju izhoda na odprto morje. Čeprav so bili ustrezno protiobveščevalno opremljeni in usposobljeni, tega niso prakticirali. Človeški faktor in neustrezna varnostna kultura sta naredila svoje. Odgovornost je torej več kot jasna in je objektivna, o subjektivni pa bi veljalo še dobro premisliti, ker smo v tem trenutku izgubili samo eno bitko. Jasen mora ostati cilj, zmagati na koncu, dobiti, doseči ugodno rešitev v arbitraži. Nasprotna stran je kot izhod v sili očitno odločena sesuti legitimnost arbitraže in/ali izpeljati manever umika iz arbitraže oziroma bega iz še enega od podpisanih sporazumov in dogovorov. Bizantinska realpolitika par excellence.
Slovenija ima sedaj možnost in priložnost, da v Evropi in v zahodnem demokratičnem svetu razgali to bizantinskost, ki se je tudi z našo pomočjo pretihotapila v Evropsko unijo in zvezo Nato. Bizantinskosti Ciprasovega grškega stila je EU jasno in glasno rekla »ne«. Sedaj je na vseh slovenskih političnih in družbenih akterjih, da opozorijo civilizirani svet, da je hrvaška bizantinskost na nivoju Ciprasa in še slabša, saj se politika skriva za medijsko-obveščevalnimi konstrukti, ki jih nato navidezno zgroženi hrvaški politiki prodajajo kot suho zlato. Hrvaška mora pojasniti in odgovoriti na vprašanja, komu vse od arbitražnih sodnikov in tam zaposlenega osebja so prisluškovali, koliko časa, ali te prisluhe zlorabljajo za izsiljevanja in pritiske na prej omenjene. Objava pogovorov namreč jasno nakazuje, da je bilo v javnost plasirano samo najbolj »zanimivo« in trenutnemu kontekstu primerno prisluškovanje. Odgovore v stilu »nič ne vemo o tem« ipd. pa je treba že v kali zatreti kot nov poskus bizantinskosti v Evropski uniji.
Sedaj je čas pokazati in dokazati, da je mogoče biti drugačen. Biti konstruktiven, odgovoren, kredibilen in ne na nivoju vaških čenč razširjati po slovenskih medijih, da so lahko bili iz Slovenije plasirani ti posnetki. Te agitatorje je treba vprašati, zakaj to počno, kakšen je njihov motiv, skoraj zanesljivo lukrativni ali še kaj več. Vprašati se je samo treba, kdo je imel motiv za to, da se posnetki objavijo. Slovenija zanesljivo ne, v zarote velikih že dolgo ne verjamem, bizantinskost pa spremljam že zelo dolgo. Namreč v istem dnevu najprej objava domneve o prisluškovanju v srbsko-hrvaških medijih, odziv »presenečene« hrvaške politike, zelo naiven odziv nekaterih na slovenski strani in veliki finale, popoldansko objavljanje zvočnih posnetkov, jasno kažejo, da je bilo narejeno vse po v naprej pripravljenem načrtu in scenariju. Verjetno je takšen scenarij vključeval tudi sistematično širjenje dezinformacij po medijih, z jasnim namenom prikrivanja izvora zvočnih posnetkov. Bizanstinska realpolitika dobro ve, da ne smejo obstajati dokazi o tem, kaj je počela, temveč zgolj in samo domneve. Danes imamo res bolj ali manj samo domneve. Prepričan sem, da bomo s časom dobili tudi konkretne dokaze o tem, kdo je pripravil scenarij, kdo ga je uresničeval in kdo pri njem sodeloval. Tako na Hrvaškem kot zunaj nje.