Najnovejši dogodek je napoved slovenske tožbe zoper Hrvaško s posredovanjem –če ne gre drugače, pa tudi brez posredovanja – Evropske komisije zaradi hrvaškega zavračanja razsodbe haaškega arbitražnega sodišča. Slovenija trdi, da Hrvaška krši mednarodno pravo, Hrvaška pa vrača s trditvijo, da je bil arbitražni proces okužen zaradi dogovarjanja med Sekolcem in Drenikovo, torej je mednarodno pravo kršila Slovenija.
Slovenija se je izgovarjala, da je bil njen prekršek – tudi v očeh sodišča, finančno motiviranega za nadaljevanje oz. podaljševanje arbitražnega procesa – malenkosten. Po vsem tem se k pravičnosti in resnicoljubnosti nagnjeni opazovalci sprašujejo, ali je bilo imenovanje Jerneja Sekolca s strani, hvala Bogu bivšega, predsednika Danila Türka neumnost ali sabotaža?
Pred mesecem dni (6. februarja 2018) je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker v Evropskem parlamentu izjavil, da nobena država Zahodnega Balkana ne bo postala članica EU, dokler ne bo razrešila svojih mejnih sporov. Povedal je, da za to odločitev nosita odgovornost Hrvaška in Slovenija. V EU so sicer prepričani, da imajo države, ki so najbolj napredovale na poti k EU, strateški interes, da podpirajo želje svojih sosedov, ne pa da jih zavirajo.
Tretji dogodek zadeva varčevalce Ljubljanske banke. Hrvaška je prvotnemu sporu v zvezi z »neprenesenimi deviznimi vlogami«– ne glede na sporazum na Mokricah marca 2013 – dodala nov spor v zvezi s »prenesenimi deviznimi vlogami«. Slovenija je bila po osamosvojitvi – upoštevaje načelo teritorialnosti– brez diskriminacije poplačala vse devizne varčevalce na svojem ozemlju, medtem ko je devizne vloge varčevalcev Ljubljanske banke v drugih republikah – upoštevaje sporazum o nasledstvu (Dunaj 2001) – prepustila pogajanjem v Baslu.
Hrvaška je bila pri prenašanju prihrankov bolj izbirčna. Nekatere vloge je prevzela, drugih pa ne. V nasprotju z dunajskim sporazumom, ki ga je bila podpisala, in ki je predpostavljal poravnavo v okviru švicarske banke za mednarodne poravnave v Baslu, je Hrvaška zahtevala, da namesto nje ali namesto rešitve, ki bi jo prinesla poravnava v Baslu, vloge deviznih varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem prevzame Slovenija. Pri tem je ukinila podružnico Ljubljanske banke v Zagrebu in preprečila poravnavo na Hrvaškem, saj je bila ta podružnica posojala velike vsote denarja hrvaškim podjetjem.
Na žalost se je – v ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah – v zadevo poglobilo strasbourško sodišče za človekove pravice in – v nasprotju z nasledstvenim sporazumom in teritorialnim načelom – naložilo Sloveniji izplačilo vlog vsem varčevalcem, ne le tistim na ozemlju Slovenije. Sodnik iz Slovenije Boštjan M. Zupančič je podal ločeno mnenje. V njem je izpostavil, da razsodba ni v skladu s teritorialnim načelom, nezadovoljen pa je bil tudi s sestavo senata, v katerem so bili od sedmih članov štirje iz držav, kjer so upniki, dva pa iz držav dolžnic.
Na Hrvaškem in v Strasbourgu so ocenili, da je Slovenija bogatejša od Hrvaške in naj torej plača. V slovensko škodo govorijo primeri neregularnih (mimo vrste in mimo pravil nasledstva) izplačil deviznih vlog izbranim hrvaškim prijateljem. Še bolj nekoristne so bile izjave nekaterih prominentnih slovenskih političnih osebnosti (Kučan, Bučar), da je Slovenija dolžna rešiti tudi težave varčevalcev v drugih republikah.
Četrta zadeva je povezana s privatizacijo Nove ljubljanske banke, kjer ne slišijo radi, da so nasledniki Ljubljanske banke, še manj pa jim je všečideja, da bi izgubili zaslombo slovenskih (pretežno levičarskih) oblasti in da bi kak brezobziren in pikolovski zasebni lastnik začel brskati po njihovih arhivih. Privatizacija bi utegnila biti smrtonosna za kadrovsko politiko NLB, ki se je zanašala na znamenita imena slovenske restavracije poznega socializma (Drago Kos, Rok Praprotnik). Slovenija se je bila zavezala k prodaji NLB, ker je bil to pogoj, dasmo jo lahko rešili z državnim-davkoplačevalskim denarjem.
Zaveza je bila del sporazuma oz. dogovora o reševanju banke na tak način, saj je takšno reševanje kršitev pravil konkurence, ki so temeljna pravila v EU, v bistvu pra-pravila, saj se je vse skupaj začelo s postopno integracijo na ekonomskem področju. Le-ta je vodila do notranjega, skupnega, enotnega trga, ki temelji, da lahko kot tak obstaja, na nekaterih temeljnih načelih, med katerimi so konkurenčna pravila ključna. Tu ima Unija izključne pristojnosti, na tem področju je v bistvu najmočnejša in lahko ukrepa proti multinacionalkam, kot so Apple, Microsoft itd. Torej gre za konkurenčna pravila, ki varujejo »level playing field«.
Junckerjev pogoj za članstvo balkanskih držav v EU
Juncker je torej 6. februarja v Evropskem parlamentu izjavil, da nobena država Zahodnega Balkana ne bo postala članica EU, dokler ne bo razrešila svojih mejnih sporov. Pisec teh vrstic je prepričan, da je Slovenija od nekdaj spoštovala to Junckerjevo pravilo, Hrvaška pa ga ne spoštuje niti danes, saj, kot bi sklepali po retoriki Erjavca in Cerarja, zavrača – zanjo sicer skrajno ugoden – razplet na haaškem arbitražnem sodišču. Da bi jo prisilila v srečo, bosta Erjavec in Cerar Hrvaško tožila in – v slogu dosedanje potratnosti, ki je dovolila različnim udom arbitražnega podjetja zaslužiti zneske, ki zadostujejo za počitniško hišo ali jahto višjega razreda – zapravila še nekaj milijonov evrov.
Slovenska pritožba glede arbitraže prihaja v času splošne hrvaške napadalnosti glede ribolova v Piranskem zalivu in v kontekstu izterjave dolgov Ljubljanske banke, kar bi bilo mogoče razložiti v smislu izreka »napad je najboljša obramba.«Da bi bila zadeva še bolj zapletena, se je Ljubljanska banka – zaradi vladnega nasprotovanja njeni privatizaciji – znašla v središču predvolilnega političnega meteža in v primežu evropskih finančnih oz. bančnih pravil.
Evropsko unijo/komisijo smo razdražili z mejnim in z bančnim sporom, v obeh primerih pa smo dali možnost Hrvaški, da igra vlogo žrtve. Da bi v prid Slovenije posegla slovenska komisarka, tako ali tako nismo pričakovali. Tako kot večino evropskih funkcionarjev (in najbržtudi sodnikov/arbitrov) jo zanima predvsem vrtoglava evropska plača. Poleg nespretnih slovenskih in malomarnih, k udobju nagnjenih evropskih politikov imamo potemtakem dva problema: mejno vprašanje in bančno vprašanje.
Arbitražni sporazum o slovensko-hrvaški meji (Pahor-Kosor 2009) vsebuje dve značilnosti: nejasno formulacijo o »stiku«slovenskega ozemeljskega in mednarodnega morja in zavezo o slovenski podpori hrvaškemu pristopu k Evropski uniji. 9. člen Arbitražnega sporazuma pravi:
»(1) Republika Slovenija umakne pridržke k odprtju in zaprtju pogajalskih poglavij, ki so povezani s sporom.
(2) Pogodbenici se vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko negativno vplivali na pristopna pogajanja.«
Slovenija se je od začetka zavedala pomena reševanja mejnih vprašanj
Slovenija si je vsa leta po osamosvojitvi leto za letom, vlada za vlado, prizadevala rešiti mejno vprašanje s Hrvaško – predvsem zaradi skrbi, da bi nerešeno vprašanje lahko vplivalo na njeno kandidaturo za EU in Nato. Prva možnost za članstvo v Natu leta 1997 je zaradi ameriške previdnosti (ko je bil 11. september 2001 še zelo oddaljen), zaradi notranjepolitičnih trenj med Drnovškom in levičarji pa tudi zaradi odprtega vprašanja s Hrvaško, propadla. Po neuspelih poskusih z Valentićem v Mariboru leta 1995 in z Williamom Perryjem leta 1999 je Drnovšek poskusil znova. Po smrti Franja Tuđmana in po nastopu vlade Ivice Račana je domneval, da je napočil trenutek preloma. Svoje sodelavce, vključno s piscem teh vrstic, je spodbudil k novi rundi pogajanj, ki je prinesla relativno ugodno rešitev z dejanskim teritorialnim stikom med slovenskim in mednarodnim morjem (Sporazum Drnovšek-Račan –2001).
Arbitražni sporazum o slovensko-hrvaški meji (Pahor-Kosor 2009) vsebuje dve značilnosti: nejasno formulacijo o »stiku«slovenskega ozemeljskega in mednarodnega morja in zavezo o slovenski podpori hrvaškemu pristopu k Evropski uniji.
Problem je bil videti rešen, predvsem pa se je Slovenija izkazala kot konstruktivna članica mednarodne skupnosti. To je bilo posebej pomembno v trenutku (2001–2002), ko sta EU in NATO sklepala o slovenskem članstvu. Čeprav je hrvaška stran dokončno dogovorjeni in parafirani sporazum po kratkem premisleku (morda tudi, da bi škodovala mednarodnemu vzponu Slovenije) zavrnila, je Slovenija dokazala, da je storila vse, kar je bilo mogoče. To je bilo zadostno jamstvo za odprta vrata v Nato in EU.
Po letu 2004, ko je Slovenija maturirala (tj. dosegla članstvi v EU in Natu), je postalo mejno vprašanje manj važno, vendar ga je nova (Janševa) vlada spet reševala, tokrat s Sanaderjem. Bilo nam je jasno, da lahko premik dosežemo s povezavo med mejnim vprašanjem in hrvaškim pristopom k EU. Slovensko-hrvaški odnosi so postali strožji in bolj zadržani, vendar Hrvaški nikoli nismo grozili, da jo bomo ustavili pri vključevanju v EU.
V mednarodnih odnosih je izsiljevanje nepopularno in seveda prepovedano. Ne glede na previdnost slovenske strani so se napetosti zaradi hrvaških enostranskih in izvirnih poskusov ustvarjanja precedensov oz. podlag za mejo po njihovem okusu nadaljevale v času slovenskega predsedovanja EU (2008) in stopnjevale po njem.
Pahorjeva vlada (2009–2012) ni bila v stiski, kot je bila nekočDrnovškova, je pa poslušala pridige inozemskih partnerjev, predvsem tistih, ki so podlegli očarljivosti hrvaških naravnih lepot in diplomacije. V stiski je bila Hrvaška, vendar je dosegla kolosalen prodor. Slovenska vlada je bila nediplomatsko odkritosrčna. Predvsem nekdanji Türkov pomočnik v OZN, nato po vsem videzu glede slovenskih nacionalnih interesov neprepričljivi veleposlanik v ZDA in Pahorjev zunanji minister Samuel Žbogar je ob vsaki priložnosti – dokler ga ni za ušesa Hillary Clinton – grozil sosedni državi, da ji ne bo dovolil vstopiti v EU.
Po ameriškem opominu in po modni idili Pahor-Kosor je Ljubljana konec leta 2009 predlagala arbitražo. Takrat je Zagreb z vrhunsko predstavo mučeništva in požrtvovalnosti izjavil, da je pripravljen na rešitev mejnega vprašanja. V skladu z balkansko miselnostjo, da so obljube zato, da z njimi osrečujemo naivne ljudi, so Hrvati podpisali Arbitražni sporazum (Pahor-Kosor). V besedilu so dopustili besedico »stik«, vendar so jo takoj (celo v saboru) razložili po svoje: da ne pomeni teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem; obenem pa se jim je posrečilo odstraniti vse slovenske pomisleke in adute v zvezi s svojim članstvom v EU.
Hrvaška je šla tako daleč, da je uradno sporočila, da ne bo nikoli dovolila dejanskega stika slovenskega in mednarodnega morja; Slovenija pa je Hrvaško – v svoji odkritosrčnosti, dobronamernosti in velikodušnosti oz. naivnosti – vseeno nagradila s podporo pri vključevanju v EU.
Mimogrede: Žbogar je bil za svoje dosežke nagrajen s položajem predstavnika/veleposlanika Evropske unije na Kosovu in v Makedoniji. Plače visokih uradnikov Evropske službe za zunanje zadeve se gibljejo okrog 160.000 evrov.
Croexit?
Slovenija je anticipirala pravila, ki jih je razglasil predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Vsa leta po osamosvojitvi se je zavedala nevarnosti, da morda zaradi neurejenega mejnega vprašanja ne bo sprejeta v članstvo EU in Nato. Imela je srečo, da so se partnerji zadovoljili s »pismom o nameri«. Na neki način je podobno, čeprav obratno ravnala Hrvaška. Njeno pismo o nameri je bil Arbitražni sporazum, ki se mu je po vstopu v EU gladko odpovedala.
Medtem ko je Slovenija ves čas ravnala v dobri veri, je Hrvaška večinoma delovala z zvijačami. Saldo je Junckerjeva nezaupnica obema: Sloveniji in Hrvaški. Prednost Hrvaške je v tem, da je po strankarski plati bliže evropskim konservativcem, katerih predstavnik v Evropski komisiji je Juncker, in da je (kljub temu da se predstavlja kot žrtev) dosegla odličen rezultat v Haagu.
Neko manjšo prednost ima tudi Slovenija. V Haagu je dosegla rešitev slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja in s tem – post festum – dokazala, da je hvalevredna članica Evropske unije. Neko manjšo slabost pa ima tudi Hrvaška. Pisec teh vrstic omahuje, ko jo imenuje. Hrvaška namrečrešitve slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja ne sprejema in ga ima potemtakem za nerešeno, s tem pa se uvršča med države Zahodnega Balkana, ki zaradi nerešenih mejnih vprašanj ne morejo postati članice EU. V bistvu se je Hrvaška –če ne bo s hvaležnostjo sprejela haaške razsodbe, ki je izrazito slaba za Slovenijo – izključila iz polnopravnega članstva v EU in vstopila v klub zahodnobalkanskih držav, ki morajo svoje mejne probleme šele rešiti.
Če resno upoštevamo Junckerjevo pravilo, Hrvaška ni upravičena do članstva v EU in bi bilo potemtakem treba razpravljati o njeni izključitvi, tj. o croexitu.
