Predsednik stranke SMC, ki jo je ustanovil pred tremi leti iz nekakšnega gibanja (le kakšno gibanje je bilo to, če zanj ni nihče vedel?), postaja vodja gibanja za izgubljeno stvar. Seveda na to na glas ne pomisli, je pa užaljen. Upravičeno, glavnino varčevalnih ukrepov so odpravili, priznanj za to pa ne dobivajo. Izboljšujejo se projekcije gospodarske rasti. V prvem četrtletju je rast BDP celo 5,3-odstotna, največja po drugem četrtletju 2008. Delodajalci napovedujejo dvoodstotno rast zaposlenosti v drugem polletju.
Usoda vlade se bo najprej lomila na drugem tiru in ne statističnih podatkih in dejstvu, da Slovenija raste že dobra tri leta. Potem ko se je zbiralcem referendumskih podpisov sredi prejšnjega tedna le dejavno pridružila SDS in ko se je ob Viliju Kovačiču prikazal še podpisnik Jože P. Damijan, ni več nobenega dvoma, da ljudsko glasovanje bo. Različne so ocene, kakšen bo njegov izid. Nekateri ne verjamejo, da bi več kot 340.000 volivcev nasprotovalo razvoju države.
Še nekaj bo zelo vznemirilo vladno posadko, oddaljeno je le nekaj kilometrov od Luke Koper – odločitev arbitražnega sodišča o meji v Piranskem zalivu. Ta najprej zadeva zunanjega ministra Karla Erjavca in predsednika druge vladne stranke, a tudi vlado, saj je že morala pripraviti projekt (kot vidimo, je vse projekt!) za uveljavitev arbitraže. Tako je bilo sklenjeno na srečanju predsednikov države, vlade, državnega zbora in državnega sveta. Učinek sodb je nemogoče predvideti, odvisen bo tudi o tega, ali so se volivci sprijaznili s kakršnokoli rešitvijo – približno tako, kot so na referendumu podprli arbitražni sporazum. Le da bi bil že enkrat mir na južni meji.
Če bo predsednik vlade in SMC na referendumu poražen, mora pokazati druge močne karte. Prav vse mu polzijo iz roke: od zdravstvene reforme pa do sprememb na področju trga dela, da Magne in obljubljenih delovnih mest niti ne omenjamo. Pred Brusljem in tujci bo morda ubranil le lastništvo NLB. Ko se je v podobno zagatnem položaju znašel premier Borut Pahor, se mu je preprosto utrgalo: priznal je, da ni srečen. Več sreče in ponosa je Cerarju prineslo srečanje na vrhu Nata. Držal se je silno ponosno in pokončno, ko je stopal korak za Trumpom. A doma je le vodja gibanja za izgubljeno stvar.
