Odraščal sem v okolici, kjer so očetje garali v nedrjih zemlje, delali v industrijskih obratih, naše mame pa so doma gospodinjile in skrbele za otroke. Navkljub skromnemu življenju smo živeli obkroženi z ljubeznijo, s konservativno vzgojo in ob druženju z vrstniku, ki smo bili, kot je bilo v socializmu, vsi v istem »zosu«. Naši očetje so umirali mladi. Najpogosteje prva leta po upokojitvi. Toliko so še počakali, da smo otroci prišli do kruha, naše mame pa so se morale zadovoljiti s pogosto precej nizkimi vdovskimi pokojninami.
Dokler so bile zdrave, so si skoraj vse pridelale na svojih vrtovih in njivah, toliko, da ni bilo treba vsega kupiti v trgovini. V tistih tako opevanih socialističnih časih je bilo zelo pomembno, v katerem letu in celo v katerem obdobju leta so se naši očetje upokojili. Preračunano v evre se je lahko pri pokojnini poznalo tudi do sto in več evrov. Svoje je naredila še inflacija, in življenje se je zapletlo.
Prišla je nova država, na upokojence pa se zdi, da se je kar nekako pozabilo. Nihče se ni ravno veliko ubadal z vprašanji, kako živijo vdove z nizkimi vdovskimi pokojninami, nihče izmed politikov ni imel slabe vesti, ko so pred leti začeli upadati odstotki za odmero pokojnin.
Je danes kaj drugače?
Z desetletji se je življenje spreminjalo. Prišli so drugi časi in z njimi tudi nekaj povsem normalnega, tudi v naših koncih, da so se poleg naših očetov zaposlile tudi naše mame. Dve plači sta že omogočili, da si je ta ali ona družina privoščila nakup avtomobila, nekateri so si privoščili dopustovanje v sindikalnih prikolicah, mnogi so se tudi odločili, da se bodo iz starih, skromnih rudniških stanovanj preselili v na novo zgrajene stanovanjske bloke, nekateri pa so si na kredit zgradili hiše.
Prišla je nova država, na upokojence pa se zdi, da se je kar nekako pozabilo. Nihče se ni ravno veliko ubadal z vprašanji, kako živijo vdove z nizkimi vdovskimi pokojninami, nihče izmed politikov ni imel slabe vesti, ko so pred leti začeli upadati odstotki za odmero pokojnin. Na primer moj brat je imel hudo smolo. Ko je šel med upokojence, je bila odmerna stopnja rekordno nizka, le 57-odstotna, temu primerna tudi pokojnina. Nižja od petsto evrov. Nikogar ni bilo, da bi jim z letošnjim letom, ko smo moški spet pri odmeri odstotka izenačeni z nežnejšim spolom, odmero popravil za nazaj. Resda so dvignili višino najnižje pokojnine, a to ni to. Boli namreč, da so se nekateri upokojili s 57-, drugi pa s 70-odstotno stopnjo.
Nekaj je treba storiti
Zdaj slišimo, da se oblast trudi z izredno uskladitvijo pokojnin. Lepo, ampak za boga milega, kaj bo upokojencem z najnižjimi pokojninami za polno delovno dobo pomenilo nekaj drobiža? Enkrat bo treba naši generaciji, ki si je z delom prislužila pokojnino, omogočiti dostojno in starejšim vredno življenje. Sramotno je namreč, da nekdo, ki je bil 40 let električar, tajnica ali čistilka, nima dovolj visoke pokojnine, da bi si lahko z njo poravnal stroške bivanja, nege in življenja v domu za starejše, ko ne bo zmogel več živeti sam. Poznam mnoge, ki jih je strah, ko bo prišel ta čas, ker vedo, da bodo morali svoj delež, da bodo lahko zadnja leta svojega življenja živeli v domu starejših, primakniti njihovi otroci.
Da ne govorim, da se nekateri bojijo umreti in že sedaj pridno varčujejo, da ne bodo strošek svojim otrokom, ko bodo šli na zadnjo pot.
Da ne govorim, da se nekateri bojijo umreti in že sedaj pridno varčujejo, da ne bodo strošek svojim otrokom, ko bodo šli na zadnjo pot. Vse to govori, kako globoko smo zabredli. Če že nismo poskrbeli za dovolj visoke pokojnine, moramo poskrbeti vsaj za to, da bo vsak naš starostnik odšel v dom za starejše, ko bo potrebno, pomirjen, da ga ne bo skrbelo, da bo na »grbi« otok, ampak da bo manko poravnala država.
Kajti če lahko vedno znova vsaka oblast zaposli na tisoče novih državnih aparatčikov, če lahko vsaka oblast poskrbi za svoje politične pripadnike z dobro plačanimi službami, če se lahko državni aparat vse bolj bohoti, če se lahko kar na slepo dvigujejo plače vodjem javnih firm in če lahko že vsak minister zaposli kopico svetovalcev in najema še zunanje odvetniške, pravne in druge službe, da »zmore«, potem moramo najti denar tudi za upokojence, ki nimajo niti toliko, da bi lahko dostojno živeli, kaj šele da bi šli mirno v dom za starejše. Brez odlašanja. Pa ne tako, da bomo novi generaciji naložili, da bodo morali delati bistveno dlje kot zdajšnja generacija.
Stopicanje med policami
Veste, kar v srcu me zaboli, ko od daleč opazujem mnoge starejše, kako previdno se v trgovinah premikajo med policami. Da v roke vzamejo skoraj vsak izdelek in ga nekateri tudi z lupo pregledajo. Pregledajo, ali imajo še dovolj na računu, da si ga lahko privoščijo. Pravijo, da je sedemsto evrov merilo dostojnega življenja upokojencev. Pred koliko leti je Karl Erjavec že govoril o tisoč evrih? Sedemsto evrov zadošča le, če je nekdo tudi lastnik stanovanja in mu ni treba živeti v najemniškem in plačevati visoke najemnine, če nima avtomobila, ima kolikor toliko poceni ogrevanje in če nima recimo težav z zdravjem, pa težav z zobmi, nova socialna proteza pa mu še ne pripada ...
Ta zdajšnja generacija ima to, da ni več pripravljena kar gledati, kaj se dogaja okrog nas, zato se ulice polnijo, zato je vse več protestov.
Edino, kar nas lahko tolaži, je to, da naši starejši še vedo, kako varčevati. Ampak ti se počasi od nas poslavljajo. Prihaja pa naša generacija, ki ni vajena varčevati, ki nima vrtov in njiv, da bi si kaj pridelala, ki pa ima nekaj, kar morebiti naša starejša generacija, ki je živela v socializmu, kjer so bili protesti in stavke prepovedane, ni imela. Ta zdajšnja generacija ima to, da ni več pripravljena kar gledati, kaj se dogaja okrog nas, zato se ulice polnijo, zato je vse več protestov. Kar naj jih bo. Kajti le tako te oblast sliši. Sicer se ne in modruje nekaj o tem, kako se da dostojno preživeti s sedemsto evri pokojnine. Lahko je tako govoriti s polno ritjo, kot so včasih rekli naši dedki in babice. Ko si soočen s kruto realnostjo, je druga zgodba.
Zato vsem, ki so že krojili in še bodo našo usodo, polagam na dušo: vsi boste ali bomo nekoč stari. To naj bo najpomembnejša reforma. Pa s srcem, prosim. Pa še to za konec. Omenjal sem domove za starejše, ki bi se še bolj napolnili s starejšimi, a se ne morejo, ker ni kadra, ki bi v domovih skrbel zanje. Čas je, da tistim, ki skrbijo za naše mame in očete, uredite dostojne plače, ker brez tega bo osebja iz leta v leto manj. Starejših brez možnosti odhoda v domove za starejše pa vse več.