Revija Reporter
Kolumnisti

Če bodo predčasne volitve, bodo to še ene proti Janezu Janši. Na to, na strah pred Janšo, računa Marjan Šarec

Silvester Šurla

3. feb. 2020 12:45 Osveženo: 13:21 / 05. 2. 2020

Deli na:

Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja

Primož Lavre

Marjan Šarec je z odstopom s premierskega položaja presenetil vse. Ne samo koalicijske partnerje, tudi Janeza Janšo, čeprav je še pred dvema tednoma ugotavljal, da je vladna koalicija klinično mrtva, da gre za politično truplo, ki se ohlaja in da je hitrost tega ohlajanja odvisna predvsem od cenika Zmaga Jelinčiča.

Pri zadnjem se je Janša uštel, Šarec je z odstopom presenetil tudi Jelinčiča, ki bi zdaj podprl tudi Janšo za mandatarja, samo da bi še dobri dve leti ostal v parlamentu, da ne bi bilo predčasnih volitev.

Šarec je z odstopom na kocko postavil vse. Kdor ne reskira, ne profitira, bi se lahko glasil še en šarcizem. Toda ali bo iz tega političnega pokra na koncu izšel kot zmagovalec ali poraženec, ni še čisto jasno. Sam bi bil gotovo rad Sebastian Kurz in ne Matteo Salvini. Avstrijskemu kanclerju se je odstop na novih volitvah obrestoval, vodji italijanske Lige pa se tvegana politična igra (še) ni izšla.

Prvo bitko v napeti politični igri živcev bo premier v odstopu dobil, če relativnemu zmagovalcu volitev iz leta 2018 Janezu Janši tudi tokrat ne bo uspelo sestaviti koalicije.

Druga bitka bodo predčasne volitve, če bo do njih letos spomladi seveda sploh prišlo. Šarec si na levi sredini nedvomno želi okrepiti položaj svoje LMŠ. Pobrati volivce politični konkurenci, ideološko sorodnim strankam, podobno kot desno od sredine počne Janša s svojo SDS.

Če bi se na predčasnih volitvah na levi sredini skoncentrirali glasovi pri LMŠ, podobno kot so se leta 2014 pri Cerarjevi SMC ali leta 2011 Jankovićevi Pozitivni Sloveniji, in bi Šarec prehitel še SDS ter tako postal relativni zmagovalec, bi bil njegov triumf popoln. Pred dvema letoma je bila zgodba drugačna, saj so se na levi sredini glasovi razpršili kar na pet strank.

Tudi zaradi tega je z veliko razliko pred LMŠ zmagala SDS, a razmerje med levico in desnico je bilo še naprej nagnjeno močno v levo, saj sta stranki SDS in NSI v parlamentu skupaj dobili le 32 poslanskih sedežev. Janša ob takem razmerju sil seveda ni zmogel sestaviti koalicije, kar je naposled uspelo Šarcu. Po košarici Nove Slovenije smo dobili manjšinsko vlado, sestavljeno kar iz petih strank, zraven pa še posebni sporazum z Levico. A ni dolgo trajalo, najprej so odšli 'mesečniki', po 501. dnevu v vladni palači je obupal še Šarec.

Možnosti Janeza Janše, da v tretje postane mandatar, so danes nedvomno večje kot pred dvema letoma. Morda bi zanj to utegnila biti celo zadnja priložnost. Če mu tudi tokrat spodleti, bi to lahko imelo posledice še za njegovo SDS na predčasnih volitvah, ki bodo v tem primeru sledile. Dodatni volivci, ki jih Janša poleg zveste volilne baze krvavo potrebuje, bi se utegnili vprašati, zakaj mu sploh nameniti svoj glas, če tudi v primeru relativne zmage ne zmore sestaviti koalicije.

Premier v odstopu, s katerim objavljamo daljši intervju v nadaljevanju revije, si želi, da se levo od sredine politični prostor prečisti, da bi bilo vladanje v prihodnjem mandatu z manj partnerji manj naporno.

A ključa do predčasnih volitev nima, ima ga Janez Janša in imajo ga poslanci, veliko med njimi pa jih ne želi predčasno zaključiti svojega mandata. Najkasneje v mesecu in pol po dani odstopni izjavi premierja, ko se iztečejo roki, bo vse jasno.

Mogoča sta samo dva scenarija: ali Janez Janša tokrat le sestavi koalicijo ali pa gremo na predčasne volitve. Morebitni scenarij nekakšne tehnične vlade je že padel v vodo, prav tako tudi latvijski model koalicije, da mandatar ne bi prišel iz največje stranke, o čemer je pred časom sanjal predsednik NSI Matej Tonini in upal, da bo to on. Za SDS je namreč edina opcija, da mandatar postane Janez Janša.

Da Janšo v domači politiki zanima samo še položaj predsednika vlade, je že dolgo znano. Kot tudi to, da se ni pripravljen umakniti od kandidature za mandatarstvo v korist kakega drugega politika iz SDS, ki bi morebiti lažje sestavil koalicijo. Janša bi šel z vsemi v koalicijo, samo da bi bil še v tretje premier.

Da Janeza Janšo v domači politiki zanima samo še položaj predsednika vlade, je že dolgo znano.

Primož Lavre

Pred dvema letoma so ga skoraj vsi po vrsti zavračali, zdaj je situacija drugačna. Z možnostjo vstopa v morebitno novo Janševo vlado se po novem odkrito spogledujeta SMC Zdravka Počivalška in Desus Aleksandre Pivec, ki imata skupaj 15 glasov. K temu je treba prišteti še tri poslance Jelinčičeve SNS.

Morda pa bi z Janšo 'šla v posteljo' še Alenka Bratušek, da se maščuje Marjanu Šarcu, s katerim sta si bila najbolj v laseh. Jedro nove desnosredinske vlade bi tvorili programsko sorodni SDS in NSI, z voljnimi partnerji levo od sredine pa bi imeli v parlamentu udobno večino.

Možnosti Janeza Janše, da v tretje postane mandatar, so danes nedvomno večje kot pred dvema letoma. Morda bi zanj to utegnila biti celo zadnja priložnost. Če mu tudi tokrat spodleti, bi to lahko imelo posledice še za njegovo SDS na predčasnih volitvah, ki bodo v tem primeru sledile. Dodatni volivci, ki jih Janša poleg zveste volilne baze krvavo potrebuje, bi se utegnili vprašati, zakaj mu sploh nameniti svoj glas, če tudi v primeru relativne zmage ne zmore sestaviti koalicije.

Če pa bodo predčasne volitve, bodo to še ene proti Janezu Janši. Na to, na strah pred Janšo, računa Marjan Šarec.