V Sloveniji je prišlo do najtežjega atentata na svobodo javne besede, na dejanje, ki bo imelo za stanje demokracije pri nas nezaslišane posledice. Višje sodišče (predsednik senata Zvone Strajnar, člana poročevalka Irena Veter in Bojan Breznik) je v zadevi Veno Taufer proti Boštjanu M. Turku potrdilo farso s prvostopenjskega okrožnega sodišča v Ljubljani in piscu teh vrstic naložilo 7000 evrov kazni, plus 2400 evrov obresti, plus dodatne stroške več kot 1600 evrov. Kazen je gromozanska: še hujše poškodbe v prometnih nesrečah ne dosežejo tako vrtoglave odškodnine. Ob tem moram na svoje stroške tudi objaviti opravičilo in izrek sodbe, in sicer celo v Delu, koder nisem o Tauferju nikoli v življenju napisal niti črke. Še dpbro, da niso zahtevali objave v New York Timesu ali Figaroju! Hkrati mi je vsakršno izrekanje o predmetu obravnave vnaprej prepovedano.
Grozi mi dodatna kazen 2000 evrov za vsak stavek, ki bi ga v tej zvezi izrekel. Pri tem je še dodatna groteska ta, da je Delo prineslo vsebino judikata, še preden sem zanj sploh vedel, kaj šele da bi ga videl. In sedaj naj se v tem istem Delu opravičujem za stvari, ki jih sploh nisem zagrešil oz. so takšne, kot so predstavljene v sodbi, docela vzete iz konteksta in postavljene v perspektivo grozljivega sodnega konstrukta.
Pri tem – razumljivo – najbolj bode v oči, da je izrečena po krivici s popolnoma jasnim namenom zastraševanja. O farsi s prvostopenjskega sodišča sem pisal obširno. Dodajam nekaj novih dejstev. Tožnik ni namreč mogel dokazati, da so mu moje objave povzročile kakršnokoli duhovno ali psihološko škodo na zdravju. Ker je sodba izrečena »v imenu ljudstva«, je prav, da ljudstvo ve, kdo sodi v njegovem imenu in za vzdrževanje koga plačuje prispevke v proračun. Namreč: tožnik je navedel, da so mu moje objave povzročile veliko škodo na zdravju. Ob tem se je skliceval na poslabšano stanje kardiovaskularnega značaja. A ker vsi vemo, da so degenerativne bolezni ožilja stvar, ki nastaja skozi desetletja, sem temu jasno ugovarjal.
Ugovarjal sem tako, da sem navajal, da sem se že v osemdesetih letih 20. stoletja seznanil z njegovimi pesniškimi zbirkami, ker sem jih videl doma, na Trubarjevi 61 v Ljubljani. Vse so bile opremljene s posvetilom. Naslovljenec posvetila je bil moj oče, prof. dr. Josip Turk: bil je namreč zdravnik tožeče stranke. Moja argumentacija je bila jasna: bolezen je nastala, še preden sem jaz pred 25 leti sploh napisal prvi javni stavek za katerega od občil. Škodnega dogodka torej nikakor ni moglo biti.
In tedaj se je zgodilo nekaj neverjetnega. Veno Taufer je svoj nastop na govornici okrajnega sodišča (delno) izkoristil za zelo lepo pripravljeno pohvalo svojemu nekdanjemu zdravniku. Toliko lepih besed, kot jih je on izrekel o strokovni usposobljenosti mojega očeta, že dolgo nisem slišal. Pa sem jih slišal veliko: moj oče je namreč skupaj s kolegi (omenjam pokojnega akademika Matijo Horvata) oral ledino na področju slovenske kardiologije in tako prišel v položaj, da je lahko mnogim ljudem pomagal.
A v ozadju Tauferjevega nastopa se je izrisovalo zelo usodno vprašanje, ki sega v korenine človeške etike. Kako lahko nekdo, ki očetu dolguje toliko, kar se tiče lastnega zdravja, tako brez slabe vesti preganja njegovega sina. Vprašanje hvaležnosti? Še zlasti ker Veno Taufer ve dve stvari: zgodbe o konfidentu tajne politične policije nisem začel jaz: še več, tudi v Reporterju nisem bil jaz tisti, ki je prvi pisal o njej. Drugič, stvar izrekanja o poeziji je stvar kritike in strokovne usposobljenosti. Ker imam doktorat iz moderne lirike na francoski Sorboni, bi mi objektivno težko kdo očital nekompetentnost.
A stvar je bistvena v enem: škodni dogodek, to je, da bi Veno Taufer dokazano utrpel takšno in takšno škodo na zdravju, ni obstajal. Ni ga bilo. Okrajno sodišče je torej prvostopenjsko sodbo izreklo neupoštevaje temeljni pravni standard. In višje sodišče je napravilo isto napako. V oči pa bode še ena groteska: moj odvetnik je predlagal zaslišanje ekspertov za arhive, ki naj bi opredelili vlogo arhivske dokumentacije. Prvo ime je bilo mag. Igor Omerza.
Sam sem doslej zmagal v vseh pravosodnih zgodbah, ki so mi jih naložili. Tudi v tej bom: če ne prej, pa na ESČP, s temu primerno negativno publiciteto za v tej farsi podpisane sodnike.
A okrajno sodišče je ta predlog zavrnilo (sic!), višje sodišče pa se je samo postavilo v vlogo razsodnika, kaj je kodno ime filozof sploh označevalo. To je utemeljilo z opombo (tako!), ne da bi navedlo kakršenkoli vir za svojo trditev. Opomba št. 17 v sodbi se namreč glasi: »Sodelavec tajne policije je lahko le njen preiskovalec, ne preiskovanec.« Naveden ni noben vir, podana nobena referenca, sodba pa je izrečena prav na osnovi predpostavke, ki jo je izdelalo (predpostavilo) kar višje sodišče samo (tako!).
A bistvo zadeve, ki smo ga vsi slutili, je lepo formulirala Mladina 15. 6. :»SDS (...) sicer že dolga leta uporablja taktiko zlorabe udbovskih dosjejev za diskreditacijo javnih oseb. V primerih, ko gre za popolno manipulacijo podatkov iz teh dosjejev – in teh ni malo – utegne biti omenjena sodba precedens in skupaj z visoko dosojenimi denarnimi kaznimi bo morda imela vsaj delen odvračilen učinek za vse novodobne in politično motivirane preiskovalce arhivov.«
Sodba višjega sodišča se giblje prav v tej krožnici: z nezaslišanim nasiljem nad raziskovalcem in interpretom arhivskega gradiva želi zastrašiti vse, ki bi se lotevali bistvenega vira informacij o naši polpretekli zgodovini in sedanjem obnašanju mnogih: Arhiva RS. Sodba je precedenčna in bo pomenila osnovo, zaradi katere bodo mnogi morali bodisi trpeti, bodisi obmolkniti. Interesi globoke države in sodišča so se tukaj pokrili v bistveni točki. Samo tako si je mogoče razlagati vse namerno storjene procesne (in vsebinske) napake na prvi in drugi stopnji, napake, ki imajo – brez izjeme – en sam skupni imenovalec: zastrašiti toženo stranko. Nad raziskovalci arhivov se očitno pripravlja huda ura.
Sam sem doslej zmagal v vseh pravosodnih zgodbah, ki so mi jih naložili. Tudi v tej bom: če ne prej, pa na ESČP, s temu primerno negativno publiciteto za v tej farsi podpisane sodnike.