Nastop enajste slovenske vlade se je začel slabo, da bi se slabše skoraj ne mogel. Ob tej priložnosti navedimo zgolj dva najbolj izstopajoča trenutka. Prvi je branje elektronske pošte, po kateri je kandidat za obrambnega ministra Roman Jakič prejemal najtežjo vrsto sovražnega govora, konkretna navodila, koga in kako spraviti ob službo na ministrstvu, kamor sploh še ni prišel. Potem se je stvar še bolj zapletla: mediji so objavili posnetek Jakičevega pozornega branja skrajno spornega sporočila; namesto da bi ministrski kandidat odstopil in se javnosti opravičil za takšno vrsto lustracije, je napravil nasprotno – angažiral je več dobro plačanih povzpetniških odvetnikov, ki so po sodiščih začeli pregon novinarjev, konkretno izdajateljev revije, ki jo pravkar berete. Ko bodo novico priobčili tuji mediji, se bodo vsi vprašali, kako je kaj takega mogoče znotraj Evropske unije: ve se namreč, da je vse od afere Watergate interes javnosti pred interesom politike. Da bi minister preganjal novinarje, ki mu gledajo pod prste, se v razvitem svetu pač ne dogaja. A če se že, se takšen barbarizem konča z interpelacijo ali samoiniciativnim odstopom.
Drugi trenutek še traja, reče pa se mu ministra Maherja otepanje s črno gradnjo na lastnem zelniku. V zvezi z Maherjevo pogruntavščino nimamo kaj dodati: izrazimo lahko zgolj začudenje, kako da Gregor Virant ni na njegovo mesto predlagal Marka Jakliča, ki ima na področju infrastrukture in prostora ter zagovorov nelegalne gradnje bistveno več izkušenj! Morda bo to priložnost za drugič. A kar je med ministrom Državljanske liste in tistim iz Pozitivne Slovenije pomenljivo, je dejstvo, da bo drugi ostal, medtem ko bo prvi moral iti. Tako je tudi logično: Maher bo opravil umazano delo loščenja integritete in čistosti Alenke Bratušek; skupaj s svojim »predpostavljenim« Gregorjem Virantom bosta marljivo pometla dvorišče vlade in poskrbela za sijajen videz. »Mi odstopamo tudi zaradi najmanjših malenkosti,« se bo ustil novi predstavnik represivnega resorja Državljanske liste. To je res, a hkrati služi takšno »odstopanje« prikrivanju velikih madežev, ki jih lahko začnemo naštevati kar pri Gregorju Virantu. Iz državnega proračuna je pobral 60.000 in jih vanj – ker si je tako naračunal – vrnil zgolj slabo tretjino. Vmes je služil na račun zavoda, kjer je bila v službi Bratuškova, z njegovimi storitvami se je tudi okoriščal (rojstnodnevna zabava s sončniki po 60 evrov).
In tako naprej, od Viranta k še večjim ribam: plagiat Bratuškove ostaja dejstvo, še težji je podatek, da je Zoran Janković naprej ljubljanski župan in glede na statut Pozitivne Slovenije zvijačno edini, ki se ga lahko naziva z njenim predsednikom ali njegovim vršilcem dolžnosti. To tudi sam dokazuje s tem, da intenzivno kadrira in določa personalne prioritete nastajajoče vladne garniture. Na koncu vsega je odgovornost za bančni rop stoletja, katere ugotavljanje bo manj potrebno ob dokazovanju načelniške gorečnosti, s katero žarita Maher in Virant. Veliki krivici se bodo ob takšnih pasjih bombicah namreč porazgubili.
Državljanska lista opravlja nečastno delo prepričevanja javnosti v kar največjo »poštenost« in »integriteto« ekipe Alenke Bratušek. Vzvodi tovrstnega klečeplazništva segajo daleč v preteklost. Sto let tega jih je v odlični drami Hlapci formuliral Ivan Cankar z besedami: »A hlapci, ki so se rade volje prodali, so gorečnejši od gospodarja samega. Gospodar moli rožni venec, hlapec opravlja devetdnevnico…« Gregor Virant, ki je bil vselej parazit določene politike, tudi drugače ne zna: vedno si mora najti gospodarja in mu potem služiti. Ker je tokrat gospodar nov in prihaja z drugega brega, je potrebna gorečnost toliko večja. Zato nenehno zaklinjanje na pravičnost, poštenost, visoke standarde, etiko in kar je še takšnih besed. Še večja Virantova »tragedija« je, da v tem ni niti malo originalen. Veliko jih je, ki si tako režejo vsakdanji kruh, Janez Markeš že šesto leto, Dejan Karba polovico manj, če se omejimo samo na notorično izstopajoče primere.
A če bo Virant »pokril« koalicijo in njene škandale, to še ne pomeni, da ne bo veliko stvari ostalo vidnih. Maherjev »greh« namreč ni toliko črna gradnja, temveč so to serije kvalificiranih neresnic (laži), ki jih je ob njenem razkritju posredoval javnosti. Tu pa je mojstra Viranta dobesedno posekal. Spomniti se je treba samo na zgodbico, kako so mu na enem delu nepremičnine hišno številko »ukradli«, potem pa so mu za rojstni dan prijatelji »prinesli« papirni model le-te in jo »nalepili« na novogradnjo ter jo tako »legalizirali«. Novogradnja, ki ji Maher pravi »zgolj klet«, ima pred novimi okni in vrati rdeče sončnike, nekaj podobnega, kar so nosili iz zavoda Brdo na Virantove zabave. Katera klet pa potrebuje sončnik? Maher je pravzaprav zanimiv, ker je v slovenski politicum vnesel retoriko najbolj kvalificiranih nesmislov, ki jih prodaja kot zlato resnico. V tem je pravi član Državljanske liste. Gregor Virant je lagal, ko je vstopil v koalicijo s Pozitivno Slovenijo, kajti 9. in 10. januarja je radikalno zahteval, da morata Janša in Janković odstopiti z vseh javnih funkcij. Še prej je javnosti lagal, da mora v proračun od 60.000 evrov vrniti zgolj tretjino in ne celoto. Največ laži pa je Virant stresel po svojem dobrotniku, po stranki SDS, brez katere sploh vedeli ne bi, da njegova oseba obstaja. Zadnja v tej seriji je bila »ugotovitev«, da so jajca v nabiralnik Bratuškove metali prav iz Trstenjakove 8!
Da je laž domovinska pravica DL, je dokazala tudi predsednica njenega sveta, Saša Markovič, ko je 10. januarja zagotavljala, da so njihove absolutne prioritete v tedanji koaliciji in da nihče ne razmišlja drugače. Kamere so jo nekaj tednov potem ujele, kako se je prav sproščeno smejala na pogajanjih s – koalicijo, ki s tisto pred enim mesecem ni imela nobenih stikov. Ob vsem tem v DL ni nihče tako rekoč opazil, da so vsi, ki dajo nekaj nase, že odšli. Ostali so samo nosilci »vrednot«, ki so diametralno nasprotne vsemu, kar pojmujemo kot moralno, etično in dobro.
Takšna je tudi popotnica tej vladi. Kot sončnik v kleti: slabo, da bi slabše ne moglo biti.