VREDNO ČLOVEKA
Človeška misel je vselej zvedljiva, reduktibilna na dve temeljni sestavini: na fizično in metafizično počelo. Prva se odraža v logosu, ki je stavek, druga le-temu daje nujno ogrodje obstajanja. Pisava je prostor, kjer se srečujeta: kolikor bolj se zlijeta, toliko večji je avtor.
V opusu Justina Stanovnika povedi bivajo v prav takšni ekstatičnosti, kakršno srečamo v tistem zapisu, s katerim se je norma absolutne presežnosti dotaknila človeka. A se je zgodovinski homo sapiens – kot nas učijo dogodki iz Knjige knjig – oblikoval prej ko slej v distanci, če ne hotenem zanikanju počela, ki ga je v dobroti, pravičnosti in resnici vzpostavilo. Historične in filozofske analize profesorja Stanovnika je namreč mogoče razumeti zgolj, če zatipamo po vzrokih ontološke diference, ki se je v postboljševistični eri – nekateri jo imenujejo tudi postmoderna na Slovenskem – raztegnilo, bolje, raztrgalo do nihilistične praznine.
V ozadju Stanovnikovega strahu je prakretnja, s katero se je človek v zgodovini zahoda odločil osvobojevati se, najprej od Boga, potem vse bolj nezavedno tudi od samega sebe. Ko je kartezijansko mišljenje pripravilo tla razsvetljenskemu deizmu, je bil hkrati rojen nastavek tistim elementom v francoski revoluciji, ki jih prepoznavamo v besedni zvezi »jakobinski teror«.
Ta je – mutatis mutandis – stalnica Stanovnikove refleksije, sredobežno jedro zla, h kateremu se njegova misel neponehoma vrača. Prav boljševistični človek kot končni produkt takšne »osvoboditve« je v piščevi intenci deležen največje pozornosti. Demaskiranju grozot, ki jih je v imenu osvobojenega »logosa« le-ta pritihotapil v moderno zavest, je namenjeno največ ustvarjalnega napora današnjega nagrajenca. Prisluhnimo periodi, ki nas na mah privede v sredo pogubne iluzije.
»Stoletja je ta človek poslušal nek odmev, ne da bi vedel, da je odmev: 'In bosta kakor bogova.' Ni vedel, da se je to enkrat že zgodilo. Ni vedel, da ima njegov upor pravzor v edenskem dejanju. Tudi tega ne, da bo kakor edenski človek za svoj upor tudi on kaznovan. Boljševiški človek je bil kaznovan tako, da mu je bila odvzeta političnost. Od tod vse katastrofe, ki so jih po vrsti doživele boljševiške realizacije.«
Justin Stanovnik je popisovalec ter razčlenjevalec stanja, ki ni nastalo »kar po sebi«, temveč je rezultat demontaže prvin, ki so v človeka položene kot v bitje, čigar zavedanje in intelektualna evolucija sta ga nujno vodili v oblikovanje duhovne in materialne polis, ki je temeljila na razodetju. Šele ko je človek zavrnil Presežno, njegovo besedo in njegov čas, je vstopil v prostor neskončne manipulacije, ki jo je zagotavljal prav teror. Znašel se je v krču poljubnega: zgodovina se je začela, pač v nekem trenutku, tega je arbitrarno določil kar sam: prav je bilo naenkrat narobe in narobe prav, človek je bil Bog – ta pa je bil prečrtan, mrtev.
Justin Stanovnik je tako pričevalec celovitega humanizma, bolje, potrebe po njegovi integralni obnovi. Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, v kateri sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari, lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi. V tej zvezi bomo navedli stavek iz govora, ki ga je profesor Stanovnik imel ob odprtem grobu življenjskega prijatelja Tineta Velikonje, poznavalci pa so ga ocenili kot najbolj izčrpno zgodovino slovenstva v 20. stoletju.
Profesor Stanovnik v trenutek pred razsnovo, na tisto mesto, ki so ga antični tragedi označevali kot »katastrofo«, vnaša naslednjo misel: »To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom.« To je ena najboljših povedi, kar jih je bilo kdaj artikuliranih v slovenskem jeziku, glede na stanje v domovini pa morda najbolj usodna misel, ki jo je mogoče izreči.
Boljševiškemu človeku je bila namreč odvzeta političnost, ta pa je nastala kot posledica odsotnosti celovite kohabitacije z razumom na sebi, z integralnim razumom. Osvoboditev državljanov današnje republike (slovenske in evropske, svetovne) bo mogoča šele ob hkratni vzpostavitvi razuma, ta pa predpostavlja osvoboditev logosa, kot smo dejali v začetku. Stanovnikov program je program restitucije političnega človeka in njegove v elitnem pomenu besede.
In prav tu je dragocenost Stanovnikovega opusa. Njegovo pisanje pomeni rehabilitacijo logosa, posledica tega pa je nastanek neverjetne materinščine, ki kar drhti od klicev iz metafizičnega obnebja: slednje se vanjo preliva preko antične, klasične kulture, na ta način pa obuja spomin na zajetje logosa, kakršnega je v človeški jezik v prvih stoletjih našega štetja vneslo razodetje, tradirano v grščini, v naš kulturni prostor preneseno v latinščini. Vse to zahteva neverjetno, za zmožnosti sodobnega človeka prav neuresničljivo krepost.
Justin Stanovnik je zato skupaj s svojim jezikom ena najčistejših postav, kar jih premoremo. To je vtis, ki nastaja ob poglobljenem branju njegovega opusa: ta je veličasten, četudi so mu za realizacijo včasih dovolj najbolj elementarne lege. Piscu pričujočega poročila o profesorju Stanovniku je zagotovo najbližji konec tistega dela Temne strani meseca, ki nosi naslov »Povojne učiteljske zgodbe: pripoved o Vinku Guni«.
Čisto naposled, ko Vinka Gune že ni več na svetu, njegova hči na vprašanje o tem, zakaj je oče v totalitarnem sistemu moral hoditi k maši in zakaj se mučni nalogi ni ognil tako, da bi pač zavil v kakšno tujo cerkev, kjer ga ne bi poznali, odgovarja z elementarnim začudenjem: »Kako? Mojemu očetu se to ne bi zdelo vredno človeka!«
Poslednji razločevalni kriterij Stanovnikove misli je vpet prav v počastitev človeka v tem, kar ima najbolj plemenitega. S podelitvijo častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo se mu Združenje novinarjev in publicistov za to »najboljšega v človeku« vredno poslanstvo najiskreneje zahvaljuje in in mu izroča Priznanje Boruta Meška priznanje za življenjsko delo.