ajda mlakar Odkrito.si

Vremenarka in voditeljica šla čez mejo

miša molk3 Svet24.si

Miša Molk brez dlake na jeziku o Zali in Gašperju

zemlja Petisvet.si

Astrološka napoved Berna Jurečiča od 20. do 27....

ponaredek, ponarejen denar, evro Svet24.si

Obžalujeta plačevanje s ponarejenimi petstotaki

Arnold Schwarzenegger Svet24.si

VIDEO: Schwarzi poziral, ko je bil napaden od ...

noc modrijanov 4 Njena.si

Dejan Vunjak bo najsrečnejši človek na svetu

psi 7 Njena.si

Anže Kopitar psa povsod vodi s seboj

Kolumnisti

Kako je Peterle besno vrgel v vrata košarkarsko žogo

Deli na:
Kako je Peterle besno vrgel v vrata košarkarsko žogo

Dr. Boštjan M. Turk

Lojze Peterle skozi sodobno zgodovino ni potoval s takšno samozaverovanostjo v svoj položaj kot Milan Zver.

To gre pripisati dejstvu, da ni bil apriorno določen za člana posvečene partijske kaste, temveč se je na odru zgodovine pojavil kot plebejec in kot kristjan (Milan Zver se je v krščanstvo »spreobrnil« šele s prestopom v SDSS ali celo po eni od svojih nedavnejših zvez. Koliko je kot človek, ki je javno bičal in šibal »klerikalizem«, ob tem pa nosil partijsko knjižico, bil lahko privržen Evangeliju, naj presodi bralstvo samo).

A Peterle je v podzavesti čutil, da ni človek za položaj, v katerem se je zavoljo svojih stremljenj znašel, še več, da nosi breme iz preteklega režima, za katerega sta vedela samo on in ... SDV (do odkritja Lajovičevih dosjejev 2003). Izdajal je prvotno idejo, da bi prihajal do svojih kariernih koristi (npr. vstop v Drnovškovo koalicijo): to je počel rutinirano.

A v njem samem je grizla in grizla vest: tisti, ki smo ga v najbolj »travmatičnih« letih poznali (devetdeseta), se nismo mogli načuditi stalnemu govorjenju o potrebi po čiščenju in očiščevanju, ki je sicer izhajala iz Peterletove dovtipnosti: ta se je najlažje zvajala na zgodbe o prebavilih in drugih notranjih ter zunanjih organih človeškega bitja, konkretno tistega z XY kromosomom. V nekem časopisu difamatornega imena so mu spričo osebnega insistiranja pri čiščenju in spravljanju sap ter snovi proč od sebe dali pomenljiv vzdevek, ki ga tu ne bomo ponavljali ... A niso bili daleč od tega, kar je Peterle o sebi hotel sporočiti.

Foto: Bobo - Hilda Tovšak in Lojze Peterle leta 1998

A če je kaj Peterle vzel resno, je to prav ideja o čiščenju. V to analizo se spuščamo, ker smo prepričani, da pove bistvo o tem človeku. Najbolj učinkovita oblika samoočiščevanja je post: Peterle ga je prakticiral vsako leto: v postnem času let, ki ju bomo popisali, se je dotaknil samega roba smrti. Bistveno vprašanje ostaja, zakaj je to počel, zakaj je toliko tvegal.

Leta 1995 je v postnem času Peterle abstiniral 28 dni. V prvih dneh posta je prišel do stanja omejene zavesti: svet se mu je prikazoval skozi prizmatične podobe, do katerih sicer prihajajo zasvojenci z drogami. Besedne artikulacije so postale redke: omejene so bile na markiranje najnujnejših parametrov, ki človeka umeščajo v prostor in čas: »kje smo, kaj bo, kdo je poleg«? Vse to sem podpisani videl in slišal.

Leta 1998 pa je Peterle meje svojega posta izenačil z mejami smrti: vztrajal je 40 dni, kar je absolutna meja preživetja. Tik pred 40. dnem je bil na proslavi 70. obletnice državnega tožilca Antona Drobniča (1928–2018), koder so prisotni opazili, da bi se njegovo življenje utegnilo izteči. Zaudarjal je po acetonu, kar je v medicini toliko kot simptom skrajnega roba, do katerega človeško bitje še zdrži pri življenju: ta vonj je znan kot vonj agonije sladkornih bolnikov, na pragu smrti (o tem lahko priča Peterletov tedanji svetovalec Alfred Killer). 40. dan posta je Peterle dočakal v bolnišnici v intenzivni negi: s transfuzijami so ga vračali v življenje.

Slovenska desna sredina mora doživeti renesanso: pot bo dolga, a prvi korak je lahko storjen pri oblikovanju list za evropske volitve 2019.

Peterleta sem ob 30. dnevu posta istega leta sam videl, bolje slišal na sedežu krščanskih demokratov na Beethovnovi 4 v Ljubljani. Tedaj – bilo je okoli enajstih dopoldne – sem bil po dolgem času pri Hildi Tovšak: hotel sem ji – brezupno – dopovedati, da sta krščanske demokrate s Peterletom v enem letu in pol privedla iz življenja v stanje nepovratne agonije. Ko sem to razlagal, je na vrata nekaj udarilo: kot bi se kakšna stvar raztreščila: zdelo se je, da je zunaj eksplodirala bomba.

Planil sem v kot, ko so se vrata odprla in je – docela neprišteven – tam stal Peterle: v vrata je vrgel košarkarsko žogo: zakaj je imel takšne nagibe, ve povedati medicina. Poslovil sem se in hitro odšel. Peterleta sem naslednjič v živo videl (in slišal) šele dvanajst let kasneje, 10. junija 2010 zvečer, ko smo se zbrali v Jazz klubu Gajo, da bi »obhajali« izgubljen referendum ob arbitražnem sporazumu. A to je druga zgodba.

Vse to je dalo misliti, da se Peterle zaveda svoje krivde in da se je želi na vsak način – četudi je še tako nemogoč – očistiti. Drugih motivov takšni »norosti« pač človek ne more najti. Četudi to Peterleta do določene mere opravičuje, pa ga nikakor ne upravičuje, da bi vnovič postal nosilec liste NSI za evropske volitve. Človek, ki nosi takšno zgodovinsko krivdo, je na mestu evropskega poslanca prav grotesken.

Trikrat ne (po Borisu Pahorju)

Na isti način smo prepričani, da bo umestitev Milana Zvera – z vsemi nahrbtniki karierizma in amorfnosti – najhujša hipoteka za ljudi, ki znotraj prve opozicijske stranke resno delajo desetletja, so pošteni in kar se zgodovine in namenov tiče, brez madeža.

Slovenska desna sredina mora doživeti renesanso: pot bo dolga, a prvi korak je lahko storjen pri oblikovanju list za evropske volitve 2019. A to je šele prvi korak: Jean Giraudoux je v svojem nepozabnem delu Vojne v Troji ne bo Odiseju položil v usta besede: »Napravil sem prvi korak: koliko jih še ostaja? Veliko ...« Koliko korakov proti Labernikom, Prunkom, Zverom, Peterletom in nevidni armadi, ki jih vselej znova postavlja na bojišče?

Loading...