erika znidarsic 1 Dobra karma

'Pri denarju ni čustev,' trdi voditeljica, ki je ...

melania-trump, sevnica Svet24.si

FOTO: Ni je več: Sevnica je ostala brez Melanie ...

janez jansa bobo1 Reporter.si

Kako je Janša klical na Reporter in spraševal ...

Aleksandra Pivec Svet24.si

Vodstvo Desusa je grozilo predsednici ...

UV-TRAVNER HOJS-pl Necenzurirano

Večerni obiski Aleša Hojsa na policiji

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

Tanja Žagar Njena.si

Tanjo Žagar zasuli s čestitkami za drugo ...

Kolumnisti

Boštjan M. Turk: »Kulturnik«, sodi sebe samega!

Deli na:
Boštjan M. Turk: »Kulturnik«, sodi sebe samega!

Bolj ko se razmere v državi objektivno umirjajo, večji je nered, ki ga ustvarjajo predstavniki tranzicijske elite, ko jim zgodovina dokončno obrača hrbet. Bolj nesmiselna je njihova zahteva, večji pospešek dobiva v medijih, na ta način pa naj bi se ustvarila visoka stopnja njene prepričljivosti in konsenzualnosti glede na celotno prebivalstvo republike.

Združenje Sever, ki je predlagalo Tomaža Ertla zdaj že nekdanjemu predsedniku v odlikovanje – pač zaradi istoimenske akcije decembra 1989, je ugotovilo, da se »V vojni za Slovenijo leta 1991 nismo zoperstavili rdeči zvezdi in simbolom nekdanjih SFRJ in JLA, ampak poniglavosti posameznikov pod njo, ki so poskušali ovirati in z uporabo vojaške sile preprečiti nastanek in razvoj nove slovenske države ter za vsako ceno ohraniti našo prejšnjo skupno državo.« (Planet siol.net, prejšnji teden) Poneverba zgodovine, da bi hujša ne mogla biti.

25. junija 1991 je skupščina RS izglasovala Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, s katero je Slovenija razglasila samostojnosti in prevzela vse pristojnosti SFRJ na ozemlju Slovenije, republiške meje pa opredelila kot državne. Nastala je stoletja želena domovina Slovenija. Ta je bila v prvih dneh življenjsko ogrožena (to se je zgodilo edinkrat v njenem obstoju) od SFRJ, katere simbol je bila rdeča zvezda, element ogrožanja nove suverenosti mlade države pa JLA. 25. junija 1991 je RS ob rojstvu dobila tudi simbole. Pod njimi so se bojevali miličniki in pripadniki TO, bojevali pa so se zoper oboroženo silo, ki je nastopala s sklepi vseh potrebnih institucij SFRJ. Tako da ni mogoče govoriti o nobeni »poniglavosti posameznikov«. Kakšno je torej poslanstvo veteranske organizacije Sever, če ji niso jasni temeljni pojmi osamosvojitve?

A še večjo sprevrženost žene četveroglavi svet nasilnežev, ki ga sestavljajo Društvo slovenskih pisateljev, organizacija KOKS (Igor Koršič), TRS Matjaža Hanžka in »Roških zborovalcev gruča«, med katerimi so najbolj izstopajoči jugonostalgik Vuk Ćosić, zgodovinar Giuseppe Pierazzi, Ljubo Bavcon in Rudi Rizman, glasek v hrup pa posoja tudi Darko Štrajn. Sedanjo vlado je Društvo slovenskih pisateljev v osebi Vena Tauferja tako obtožilo: »Obžalujem, da tukaj ni soavtorja tega pisma oziroma bistvenih formulacij v pismu. Janša je avtor zombijev, avtor levih in desnih ekstremistov, njegov notranji minister Vinko Gorenak je pa seveda odgovoren, da preiskava o udeležbi vojaško izurjenih nacistov ni bila končana«. (Planet siol net, prejšnji teden)

Ob tem moramo opozoriti, da se Društvo pisateljev v zadnjih letih ukvarja samo s politiko, točneje z obrambo in restavracijo tiste politike, v kateri so, služeč partiji in Udbi, odlično živeli (oni in njihovi očetje). Društvo pisateljev je danes društvo nastopačev (pozerjev) v isti sapi kot društvo prepirljivcev. Tisto, kar je pomenilo srž kvalitete, je bodisi umrlo (Andrej Hieng, Lojze Kovačič, Ivan Minatti, Tone Pretnar, Dominik Smole …), bodisi ostaja zaprto v življenjsko disidenco in prezrto (Tone Kuntner, Viktor Blažič), bodisi je odšlo v tujino ali tam živi oz. se uveljavlja (Drago Jančar, Boris Pahor), bodisi – naposled – obstaja v številu, ki ga je le za vzorec. O kvaliteti pisanja in prevajanja si v tej druščini nihče ne zastavlja vprašanja: zakaj bi tudi si ga, saj je njihovo »opravilo eno« (Prešeren) politika. Zato imamo danes na javni sceni obupne pesnike, še slabše prevajalce, misli o literaturi v njenih največjih momentih, to je razsežnostih človekove enkratne in neponovljive osebnosti v svetu, pa sploh ne poznamo več. Ponovno poudarjamo, da to tudi ni potrebno: »pisateljski« lobiji, oprti na tranzicijske medije, bodo po potrebah ustvarjali »veličine« in »avtoritete« peresa, prave »zombije«, četudi bo vse skregano z zdravo pametjo. Važno je, da si naš, tako kot v Titovi Jugoslaviji.

 Najboljši primer tega je seveda na vrhu: Veno Taufer je – kot vir pod imenom Filozof – desetletja služil SDV in marljivo ovajal: od londonskega BBC do nemških kulturnih dni v Ljubljani. Zanimala ga je tudi Cerkev: vse to v enem samem življenju. In sedaj se otepa Janeza Janše in edinih časopisov, ki se preživijo zgolj z bralci, iz univerzalnega razloga: Reporter označuje kot »uradni medijski likvidator vlade«, kar Reporter sicer ni. Je pa likvidator obrazov, v katerih bi se želel Veno Taufer prepoznavati in slaviti, to je čistosti, pravičnosti in velike umetniške nadarjenosti. Ampak tudi tega likvidator Reporter ni, ker uničiti nekaj, kar ne obstaja, namreč ni mogoče. Je pa mogoče o tem pričevati na podlagi arhivskega gradiva, ki Tauferja povezuje s SDV še v času, ko večina sodelavcev revije sploh rojena ni bila. To pa je del Reporterjevega poslanstva.

To zapisujemo zategadelj, da opozorimo na grotesknost Tauferjeve etike in morale njegovih mandarinov v DSP. Ne oni, še manj Veno Taufer nimajo nikakršne moralne legitimnosti izrekati kakršnekoli razsodbe nad komerkoli – z eno samo izjemo, nad samim sabo. Vsi visoko eksponirani pripadniki zgornjega četverčka zapadejo istemu pravilu. Giuseppe Pierazzi naj sodi svoje italijansko spisane članke, ki so izhajali ob petdesetletnici požiga tržaškega Narodnega doma, narodu v sramoto in bolečino. Ljubo Bavcon naj s svojo vestjo razglablja, kaj je počel v šentviškem taborišču smrti poleti 1945. France Bučar se lahko pred ogledalom sprašuje, kakšni so bili obrazi civilistov, ki jih je v Vetrinju – malo prej kot Bavcon v Ljubljani – naganjal v živinske vagone, ki so jih vozili v smrt. Darko Štrajn naj se vpraša, koga poleg njega Liberalna akademija še pomeni. Igor Koršič pa naj zavrta po svojem spominu, kdaj je spisal kakšno knjigo in zakaj ga na silovito dolgem seznamu članov Društva slovenskih pisateljev preprosto ni.

Naposled naj se »kulturniki« in pridruženi člani vseh bratovščin, ki v teh trenutkih razgrajajo po domovini, postavijo pred ogledalo in se vprašajo, koga in za kaj sploh obtožujejo. Proti komu v resnici nastopajo? Ogledalo bi razodelo, da najprej proti demokratično izvoljeni vladi RS v demokratičnem parlamentu in njenim ukrepom za gospodarsko stabilizacijo države. Proti Evropski zvezi, njenim komisarjem v Bruslju in Evropskemu parlamentu, ki so te ukrepe – skupaj s sedanjim predsednikom vlade, Janezom Janšo, eksplicitno podprli. Nastopajo tudi proti OECD, tu pa se že da videti, da nastopajo tako rekoč proti vsemu svetu.

»Kulturniki« so bili od nekdaj avantgarda naroda, tako kot partija, ki je v zadnjih zdihljajih še danes za njimi. Le časi so se nekoliko spremenili. Kljub temu, korajžno naprej!

Loading...