premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

Dejan Vukobratović Njena.si

Takšen je bil Dejan kot dolgolasec!

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Društvo partijskih birokratov in Dane Zajc

Deli na:
Boštjan M. Turk: Društvo partijskih birokratov in Dane Zajc

Vlada je s pogajalskim kompromisom dobila zelo pomembno bitko: prepričani smo, da si je s tem dejanjem začrtala prepotrebno pot, ki jo bo peljala do konca štiriletnega mandata brez predčasnih volitev. Zmaga je pomembna tudi zato, ker gre za zmanjševanje obsega partijske države na slovenskem: kot je opozarjal ekonomist Egon Zakrajšek, bo pot še dolga in boj zoper javni sektor še hudo težak.

Birokracija se je v javni sektor zalezla socializmu, ki je sledil revoluciji, pomeni pa najmočnejše ogrodje njene trdoživosti. Javni sektor – to je Kučanova država, država uradnikov, spletkarjev, medijskih trgovcev s proračunskimi novci in – »kulturnikov«.

Slovenski kulturnik je danes pretežno birokrat: najbolj ga namreč skrbi, kako se bo v odnosu do proračuna oblikoval tako, da ga bo ta obilno hranil še naprej – o višjih temah človeške zavesti in zgodovine so namreč ti ljudje nehali razpravljati že malo po osamosvojitvi, definitivno pa s smrtjo Jožeta Pučnika in Rudija Šelige.

Zato ni presenetljivo, da so tudi po sprejetju kompromisa bili prav člani Društva slovenskih pisateljev prvi, ki so povzdignili glas. Nekdanji predsednik Tone Peršak (bil je poznan tudi po tem, da je kot predsedujoči DSP zadnjo knjigo objavil dvajset let pred začetkom mandata na tem mestu, pač zato, ker se je posvečal poslom občinske uprave v Trzinu!) je gorjupo zatarnal, kako pa bo sedaj slovenska umetnost živela naprej, če je vlada zamrznila podpisovanje avtorskih pogodb z umetniki (!). Še bolj živ je bil Ivo Svetina, ki je jadikoval nad izgubljenim denarjem, hkrati pa izjavljal, da »književnikih niso odgovorni ljudstvu – to ga niti ne razume – pač pa literaturi in jeziku. Pa upam, da bo pisatelj s knjigo v roki lahko nagovoril zbegano in poneumljeno ljudstvo.« (po RTV SLO).

Odtujenost in prezir do človeka (zbegano in poneumljeno ljudstvo) ni nerazumljiva. Ivo Svetina skupaj z drugimi »kulturniki« sebe dojema kot vzvišenega nad zakoni družbe in medčloveških odnosov (branje), zato se je treba vprašati, od kod mu taka samozavest. Odgovor: dedna je. Izhaja iz partijskega pedigreja: podeljena je bila v revoluciji, prva generacija jo je udejanila s krvjo, vendar je že takoj za tem poskrbela za to, da se je prelita kri obrestovala v lagodnem življenju družbenih privilegijev. To so dedovali njihovi sinovi ali pač tisti, ki so z njo (in njenimi službami) sklenili »zavezo« (Veno Taufer - Filozof npr. z Udbo, Matjaž Kmecl s partijo). Temeljni motor vsega je bila zavist ljudi, ki so pomenili nosilno ogrodje revolucije, bili pa so brez poklica ali na najnižjih stopnji profesionalne hierarhije (Ivan Maček - Matija je bil mizarski pomočnik, Pepca Kardelj tovarniška delavka skupaj s še mnogimi drugimi »tovarišicami« itd). Ti so v imenu revolucije sebi zagotovili standard bivanja, ki bi ga s svojim delom in sposobnostmi nikdar ne dosegli. Partijec se je odlikoval po privilegiju – njegova kultura tudi, vse do danes.

V Temni strani meseca na strani 450 beremo naslednje faksimilirano sporočilo: »Dne 14. oktobra 1947, ko sem bil na seji okrajnega komiteta, me je iz CK poklical tov. Svetina Ivo in mi sporočil ´veselo vest´, kot se je sam izrazil, in sicer, da grem na študijsko potovanje v SZ. Poslovil sem se od žene in znancev in odpotoval v Ljubljano na CK, kjer mi je tov. Svetina sporočil, da grem še k tov. Marinku, sekretarju CK, kjer mi bi dal navodila. Toda namesto k tov. Marinku sem bil odpeljan v centralne zapore, kjer mi je bila napovedana aretacija.« Spremni tekst nas poduči, da gre za zapiske Andreja Bohinca, ki je bil med preživelimi dachauskimi obsojenci najdlje zaprt: 11 let, dva meseca in 16. dni. Ko so ga izpustili, je moral podpisati izjavo, da ne bo zahteval obnove procesa. Vladimir Svetina - Ivo je bil pomočnik Ozne za Slovenijo, po letu 1945 pa pomočnik ministra za notranje zadeve. Oseba, ki je imela po definiciji krvave roke. In je odgovorna za trpljenje Andreja Bohinca.

Krvav je bil tudi glas Anteja Novaka, direktorja Radia leta 1945. Ta je zastraševal državljane z novimi in novimi krutostmi, ki si jih je v prisvajanju popolne oblasti dovoljevala partija: procesi, usmrtitve, zapori, razlastitve, vse to je donelo tiste dni po domovini.

Vprašanje, ki je na tej stopnji na mestu, bo zadevalo dejstvo, da v imenu sicer že pokojnih očetov nihče od sinov, ki so to vedeli, ni pokazal najmanjšega obžalovanja, niti se za tako sprevržena dejanja ni opravičil še živečim žrtvam ali njihovim sorodnikom. Pa sta to samo dva primera »visokih kulturnikov«, ki so jih mediji polni, dobivajo pa tudi največje državne nagrade, četudi je njihovo delo šlamastika. Taka je poezija Vena Tauferja in taki so prevodi Borisa A. Novaka.

Sprevrženost je torej naravno stanje takšnih »kulturnikov«. Zato ni presenetljivo, da želijo v svoje blato potegniti tudi Daneta Zajca. Tu se takšna »kultura« neposredno povezuje s tranzicijskimi mediji in ekspoziturami nekdanje JLA v njih (Ranka Ivelja in Dnevnik). Namesto da bi Novak, Svetina, Bajt, Taufer in drugi priznali, kaj je moral njihov stanovski tovariš pretrpeti, poveličujejo nagrade, ki jih je (večinoma po osamosvojitvi) prejel in s tem brišejo svojo slabo vest. Tako izničujejo krivice, ki jih je prejšnji režim povzročal, to pa je že splošna partijska logika od Kučanovih časov naprej. Danetu Zajcu tako še po smrti jemljejo bistveno identiteto, ki je zaznamovala njegovo liriko (in življenje), to je žrtve vojnega, predvsem pa povojnega nasilja. Nad Danetom Zajcem se je partija izživela v podobni meri kot nad Jožetom Pučnikom. Želela mu je uničiti življenje.

Člani društva DSP so danes vse tisto, kar pesnik Požgane trave nikoli ni bil, niti si ni to nikdar ne bi želel postati.