Spet je tako, da bi slabše ne moglo biti. Dovolj se je ozreti eno leto nazaj in premisliti vse spremembe, ki so se od tedaj zgodile. Če preštevamo najpomembnejše, ki se štejejo v enotah konvertibilne valute, lahko ugotovimo, da smo pod vlado Alenke Bratušek končno prispeli do neverjetnega nacionalnega »rekorda«. Leta 2009 smo za servisiranje glavnice dolga (to je za plačevanje obresti) dajali 300 milijonov evrov, ob koncu koledarskega leta 2013 bomo presegli eno milijardo. Ali z drugimi besedami: petnajst odstotkov proračuna bo šlo samo za kritje obresti, ne da bi dolg sploh odplačevali. Ta dolžniška past je še bolj grozeča spričo odsotnosti slehernega ukrepa, ki bi bil namenjen razbremenjevanju propulzivnih delov gospodarstva. Večina severozahodnih regij tako ali tako živi zgolj na račun stopnjevane gospodarske rasti v Avstriji, vse več ljudi pa se odloča za odhod na delo v Nemčijo.
Tako tudi dejansko postajamo podobni nekdanji SFRJ, po kateri se ta vlada tako rada zgleduje. Imamo njene simbole, njeno neučinkovito gospodarstvo, ki spodbuja ekonomsko migracijo, in Tita s pahljačo njegovih spomenikov. V nečem pa vendarle SFRJ presegamo. SFRJ je imela ob razpadu 20 milijard dolarjev dolga: če to spremenimo v evre, dobimo številko 15 milijard. A Slovenija, ki je tako rekoč desetkrat manjša od nje, ima v tem trenutku že 19 milijard evrov javnega dolga.
Evropa se je izkopala iz recesije, razen Cipra, za Slovenijo pa se zdi, da šele dobro vstopa vanjo. Nemci so v Evropi in svetu najmočnejši, ker znajo izdelovati »izdelke«. Eden od njih je tudi avtomobilska znamka Mercedes: prejšnji teden smo imeli priložnost v enem od redkih Odmevov, ki so bili na meji sprejemljivosti, poslušati mladeniča, ki je uspel kot vodja oblikovalskega oddelka pri tej tvrdki. Skozenj je govorila izkušnja evropske in svetovne normalnosti.
Svet se giblje očitno po drugih tirnicah kot Slovenija, četudi nam ekonomisti, sindikalisti, filozofi, novinarji in splošni modreci vsakršne uporabnosti dopovedujejo, da ni tako. A ker tako pač je, je na mestu vprašanje, kaj je z nami narobe. Kajti z nami je nekaj narobe. Če bi komitent Unicredit banke ali Sparkasse s sedežem v Avstriji pooblastil bančnega svetovalca za upravljanje premoženja, in to celo tistega, ki ga je nameraval uporabiti za nakup stanovanja ali pridobitev kredita – in ker bi bil hkrati politik najvišjega ranga in bi se zaradi zaupanja obrnil na kakšno osebo, s katero je morebiti celo v sorodu – bi ta novica vzbudila tolikšno pozornost, kot to, da si je nemška kanclerka Angela Merkel ob porciji slastne bravine privoščila še dva kozarca burgundca. Nobene. V bran normalnosti dežele, s katero poslujeta, bi morali tu vskočiti tuji banki in povedati, da se drugače pač ne da, ker nam civilizacija, v kateri živimo, nalaga bančno poslovanje, ki ima tak in tak protokol. Ki ga uporabljamo vsi, od najmanj do najbolj opaznih in pomembnih.
A v Sloveniji smo se z Dolomitsko izjavo iztrgali iz civilizacije normalnosti in sleherni dogodek potrjuje, da bodo tisti, ki v zakulisju režirajo zgodbe, napravili vse, da bo tako tudi naprej. Civilizacija normalnosti najprej temelji na besedi, katere zanikanje je laž. Ta pa je nesmrtna duša komunizma; poglejmo nekoliko konkretneje. Če vemo, da nas je v narodno nesrečo totalitarne ideologije posvetil Josip Broz in če ugotavljamo, da se nam vrača skozi velika vrata ali po široki cesti, kot pravi evangelij, potem je na mestu, da se vnovič ozremo po tistem, ki mu je dobesedno trasiral pot v slovenski novi vek s poimenovanjem glavne vpadnice po njegovem »slavnem« imenu, Petru Božiču. Božič nam je Tita pripeljal v prestolnico zaradi miselnosti, ki so jo »sočasno instalirali«. Vse lepo in prav, vsi se spominjamo njegove strašne zagnanosti v predsmrtni uri leta 2009.
A glej ga zlomka: v knjigi, ki je izšla v najbolj demokratičnem času slovenske novejše zgodovine, pred volitvami 1990, je naslednji stavek: »In če zberemo vsa dejstva od pomote do Janove izjave na Frančiškanski ulici v Ljubljani leta 1989 (spominjam se tega, kot da je danes) pa do Pirjevčeve izjave, ki je več kot kredibilna, saj je bil B. Kraigher eden glavnih reformatorjev tudi kulture po letu 1960.« (Janko Lorenci, Jože Pučnik, Ljubljana, 1990, str. 92) Prestrašeni Božič je Nazorjevo ulico v Ljubljani, ki je to ime dobila leta 1954, prej pa je bila Frančiškanska, za potrebe volilne kampanje Jožeta Pučnika spet preimenoval v staro ime, ki ga je imela pred Titovim časom, ne da bi za to – razen lastne servilnosti – obstajal kakršenkoli razlog. Kateri Peter Božič je torej lagal? Oni iz leta 1989 ali oni iz leta 2009.
Zelo blizu najdemo tudi stavek: »Zato sem kot član uredniškega odbora, ki je skupaj z Venom Tauferjem dobil mandat za revijo, šel v nenačelno igro z Univerzitetnim odborom. Skratka Radu Janu sem obljubil vse.« (prav tam) Rado Jan je bil nekakšen udbovski kulturni supervizor, kateremu sta se Veno Taufer in Peter Božič klanjala, ne da bi – spet – obstajala potreba. Veno Taufer, to vemo z Udbo – kot sam ponavlja – ni imel ničesar. A ga prav Božič postavlja na laž.
Prav v zadnjem tednu smo videli, kako se je laž – v organski obliki najbolj pritlehnega hlapčevstva, kakršnega je popisal Ivan Cankar v svoji nepozabni drami, spet privlekla skozi najširša vrata. Tu ne mislimo na t. i. Uroša Urbasa in njegovo likvidacijo treh četrtin demokratičnega razmišljanja na Siol.net – o tej zgodbi bomo analogno pisali drugič – temveč na nekoliko »intelektualno« manj izzivajoč primer na komercialni TV, na t. i. Miho Plementaša. Strašljivo je, da si mlada generacija služi kruh z enako žolto kombinacijo hlapčevstva in laži kot njihovi starejši vzorniki, ne da bi se eni in drugi kdaj poučili o temeljni človeški vrednoti, ki se ji reče samospoštovanje. Miha Plementaš je v skrbi za svoj položaj, bolje službico, namenoma lansiral »afero«, ki je bila uperjena prav zoper družino tistega, ki je v domovini prvi branik normalnosti, tržnega gospodarstva in upiranja pretiranemu zadolževanju. Da je ta oseba skupaj z družino zgolj žrtev priskutne manipulacije, vesta Miha Plemenitaš in njegov »šef« Tomaž Perovič prav toliko dobro, kot je Peter Božič – za potrebe »zgodovinskih« trenutkov razlikoval med Frančiškansko in Titovo cesto.
Slabi značaji povzročajo hujše (moralne) dolgove kot nesposobni ekonomisti. Narodu, v katerem pa se obe »kategoriji« izenačita do te stopnje, da izrineta vse drugo, najverjetneje ni več pomoči. Ali pa?