»Naša domovina je v smrtni nevarnosti: borimo se vsi, da bi jo oteli.« Stavek iz legendarnega govora Charlesa de Gaulla (julij 1940) je najti v obliki spominske plošče povsod po Parizu. Francija se je po letu 1944, ko je bila osvobojena, šele sedem desetletij pozneje znašla v istem obsednem stanju, ko je bil ne zgolj nanjo, temveč na celoten način našega življenja v petek, 13. novembra, napravljen atentat. Tedaj se je prvič zgodilo (a dogajalo se bo še in še, najprej v Nemčiji, do poletja 2016 pa tudi v Sloveniji), da so staro Evropo v smrtni krč stisnile sile, ki so se pripravljale že dolgo časa. Evropa je vstopila v novo vojno, v kateri bodo sredstva in načini bojevanja bistveno drugačni od vsega, kar smo poznali do sedaj.
Francozi so to lekcijo razumeli oz. jo razumejo že dalj časa. Tudi de Gaulle je bil marca 1940, ob nacistični invaziji na Francijo, edini poveljnik, ki je spoznal taktiko bliskovite vojne in svoje sile organiziral po tej logiki. Bil je sam in ni zaleglo. A bil je pred časom. Prejšnja nedelja je pokazala, da je to lastnost tudi Francozov: Francije ne dajo. A plebiscitarna zmaga Marine Le Pen je zgolj logičen nasledek dogajanja zadnjih desetletij. Na mesto politične elite, ki je izdala Francijo, so stopile sile, ki so najbližje izvorni de Gaullovi viziji. Prava golistična stranka sedaj ni več Gibanje za republiko Jacquesa Chiraca, temveč Narodna fronta Marine Le Pen. Na Poljskem je zmagala stranka podobne usmeritve (Pravičnost in razvoj), kar pomeni, da se snežna kepa, ki bo preoblikovala Evropo, že kotali navzdol po hribu. Višegrajske dežele so tako ali tako del tega modela, Nemčija pa se bo z odslovitvijo Merklove postavila na stran splošnega trenda.
Največje razočaranje pri tem so dejanja ljudi, ki so jim državljani Evrope junija 2014 zaupali skrb za vodenje celine. Prva je Angela Merkel, drugi Jean-Claude Juncker: prav slednji se je proslavil s podobnim stavkom, s katerim je v zgodovino odšel britanski zunanji minister Chamberlain. Ko se je leta 1938 vrnil s pogajanj z Adolfom Hitlerjem, je svečano izjavil: »To pomeni mir za naš čas.« Čez dobro leto je bila vojna. V razmiku 48 ur od usodnega dogajanja 13. novembra sta v javnost prišli dve informaciji: prva, da je bil eden od atentatorjev del migrantov, ki so prek Srbije prestopili v Evropo (tudi orožje za atentate je prišlo po t. i. balkanski poti), in druga, da je predsedujoči Evropski uniji izjavil: »Atentati nimajo ničesar skupnega z migrantskim valom.« Za večino Evropejcev so bile takšne – arogantne in s stvarnostjo nepovezane izjave – kot nočna mora.
Državljani Evrope iščemo mir in varnost, predvsem pa perspektivo prihodnosti. Jean-Claude Juncker in Merklova sta na tej točki odpovedala. Tu se v perspektivi zarisuje tudi konec Evropske ljudske stranke. Nadomestile jo bodo skupine, ki bodo črpale iz potreb ljudi v tej novi vojni, ki se je komaj začela. Evropa se bo vrnila k svojim koreninam, da bi se okrepila v skupnih vrednotah. Za določen čas bo Evropa, kot jo poznamo in tudi ljubimo – smo namreč njeni državljani in je naša mati –, prenehala obstajati. Potem pa se bo vnovič sestavila iz najmanjših gradbenih elementov. Evropa se bo v najkrajšem času preoblikovala v Evropo regij (ali velikih držav), ki si bodo postavile svoje cilje. Širila se nikamor več ne bo, niti najmanj v Turčijo. S tem bi preprosto prenehala obstajati.
A Evropa je v »smrtni nevarnosti«. Veliki ljudje, ki so jo ustvarili in so v nadaljevanju pripomogli k njeni krepitvi, so preteklost. Z njimi pa njihov duh. Primerjati je treba samo Charlesa de Gaulla s sedanjim francoskim predsednikom, nadalje Angelo Merkel s človekom, ki je ob padcu berlinskega zidu združil obe Nemčiji, zagotovil miren razpad nekdanje Sovjetske zveze in podprl Slovenijo na poti v samostojnost (kancler Helmut Kohl), pa bomo razumeli, kje smo. Politične elite Evrope so blizu temu, da bi izdale ljudstvo.
V Sloveniji smo se s tem zdavnaj sprijaznili. Tranzicijska politika izdaja državo in državljane z istim ritmom, kot Bog vzdržuje svet v bivanju. Nenehno. V enem dnevu (ali v razponu 48 ur) sta Masleša in Fišer hvalila slovensko pravosodje in opozarjala na njegovo kritiko v »določenih medijih«. Prav tako je isto pravosodje – v istem razponu časa – sproduciralo odločbo, da se proces zoper Popova ustavi. Sedaj smo dobili formulo, ki v celoti pojasni dogajanje zadnjih petindvajsetih let: osamosvojitelje zapirajo, tiste, ki so sodelovali z okupatorsko JLA, pa osvobajajo in nagrajujejo. Stvar je še bolj tragična, če si pogledamo dvoje. Prvič, obstaja filmski zapis Borisa Cipota iz usodnega dne, ko so enote polkovnika Popova opustošile Gornjo Radgono. Iz njega je razvidno, da so pripadniki JLA po dvoriščih in garažah nakradli prikolice, jih pripeli na oklepnike ter tovornjake, nanje pa naložili, kar so nabrali v brezcarinski prodajalni Gornje Radgone ali drugod. In potem ta pratež odpeljali domov. Drugič, JLA je nastala tik pred koncem druge vojne. V svoji zgodovini je bila uspešna zgolj v obračunavanju s civilisti (tragični dogodki poletja 1945). Ko se je morala prvič zares spopasti, je bila poražena. Ko se je to zgodilo drugič, spet. Ko se je zgodilo tretjič, pa je prenehala obstajati. V vseh treh primerih je bil nasprotnik bistveno šibkejši od nje. Govorimo o vojni za Slovenijo, o domovinski vojni na Hrvaškem in o vojni v BiH, na začetku katere se je razpustila.
JLA je ena najbolj sramotnih vojnih formacij, ki so v zgodovini obstajale, a za tranzicijsko ozadje ni to nič motečega. Polkovnik Popov mora biti opran sleherne krivde. Takšno samomorilno logiko spremljamo na slehernem koraku. Njene epidemiološke razsežnosti so še posebej očitne pri zakonu, ki bi omogočil ukinitev spola, na ta način pa degradiral slovensko prihodnost in postavil pod vprašaj celoten obstoj naroda. Zgolj vlada, ki nima ničesar skupnega z ljudmi, lahko v tako zaostrenih razmerah, kakršne so v Evropi danes, pošlje nadnje tak zakon.
Glasovanje proti je ena redkih priložnosti, da si želimo normalne Slovenije v normalni Evropi. Bodimo spet pred časom, vsemu navkljub.