Moje besede so v družbi nekaj mlajših znancev, samih humanistično izobraženih in z neomarksizmom zaznamovanih, delovale kot iskra v sodu smodnika. Protestirali so glasno in strastno. Nekdo je reagiral z znaki stresa, vroča, rdeča lica, tresoče roke....
Kaj, za Janšo si, za tega …...
No, kaj je narobe z Janšo?
Vse!
Od razburjenja moj sogovornik ni našel besed, ni zmogel povedati, kaj je razlog za njegov strahoten odpor do novega predsednika vlade.
Takoj sem bil provokativno določen, da zagotovo sem tudi »za Orbana«, čemur sem seveda pritrdil.
Na moje vprašanje, kaj je narobe z Orbanom, so rekli, da vse. Kaj vse? Vse!
Dovolj je, da se piše Orban.
Ponoči sem potem, kakšno naključje, na nacionalni televiziji poslušal pripovedovanje Zdenka Roterja o njegovi politični preteklosti, o dogajanju v nekdanji Jugi in o Stanetu Kavčiču.
Trajalo je okrog tri ure. V njegovem pripovedovanju sem se moral z marsičem strinjati. V pripovedovanju je obsodil povojne poboje, pa ne samo te, tudi pobijanje civilistov v tako imenovani 2. fazi komunistične revolucije.
Potem še dolgo nisem mogel zaspati.
Kako, da sem jaz v Roterjevem pripovedovanju lahko našel toliko pozitivnega in kako, da sem se strinjal z njegovimi spravnimi stališči in predlogi, ljudi s katerimi sem debatiral popoldne, pa je kar razganjalo od sovraštva.
Odkod tako čustvo sedaj, ko imamo demokratično ureditev, ko živimo kolikor toliko dobro, ko nobena stran nad drugo ni vzdignila roke, ko si nimamo kaj očitati? Kaj je takega storil Janez Janša, da je namesto nacionalnega junaka pri delu prebivalstva postal sovražnik naroda?
Tisti, ki načrtno in po nalogu ustvarjajo javno mnenje, so dobro opravili svoje delo. V slovenskih časopisih tako rekoč ni bilo političnega članka, kjer Janez Janša ne bi bil omenjen - seveda vedno z negativno konotacijo. Strup so spuščali v malih dozah, toda stalno. S frontalnim napadom bi v ljudeh zbudili odpor. Tak sistem širjenja okuženja ljudi deluje kot neozdravljiva miselna epidemija, širi sovraštvo na eni strani in nekritično in strastno pripadnost na drugi.
Kaj je takega storil Janez Janša, da je namesto nacionalnega junaka pri delu prebivalstva postal sovražnik naroda?
Majhne tolikokrat ponovljene negativnosti delujejo naravno, nezaznavno se »zrinejo« skozi filtre naše zavesti, se kot virus zasidrajo nekje v podzavesti, njihovi učinki pa se seštevajo. Tudi ko je bil govor o klimatskih spremembah ni manjkal »hudobni« Janez. Na zborovanju otrok za »podnebno pravičnost« ga je ošvrknil govornik Andrej Rozman.
Ves levi tisk temelji na lažeh, podtikanjih, ustvarjanjih dvoma in napačnih zaključkov. Recimo: Ob nedavnem Trumpovem obisku v Indiji, so demonstracije prikazali za nasprotovanje ameriškemu predsedniku, v resnici pa je šlo za spopad med muslimani in hinduisti.
Ali: na Siol novicah je pisalo, da je Janša rekel, da naj pridejo iz gozda in se začnejo pogovarjati. Naslednji stavek je bil, da so ga poslušalci prekinili. Sledile so pikice. Kdor je to in samo to prebral, si je lahko mislil, da so ga poslušalci prekinili, ker so mu to, kar je omenil, zamerili. V resnici so ga prekinili z aplavzom.
Poziv na prihod iz gozda je bil mišljen seveda simbolično. Pa kaj ali niso slovesnosti v Dražgošah, vsakoletna simbolična »vrnitev v gozd«?
Stane Kavčič, o katerem je Roter veliko govoril, je deloval protistalinistično, protititoistično in proslovensko. Rekli bi lahko, da je bil tudi naiven vernik komunistične mesijanske ideje in je zato na koncu tudi sam postal žrtev sistema. Kako danes prepričati ljudi, da je bil Kavčič pozitiven samo zato ker je Slovenijo vodil proč od stalinizma in Jugoslavije.
Sedaj pa imamo politika, ki je dovršil to, kar je Kavčič začel, ki se je za vedno zapisal v slovensko zgodovino, za te zasluge pa si je »zaslužil« sovraštvo velikega dela Slovencev. Kako jih prepričati, če je njihovo prepričanje iracionalno, niso si ga pridobili z razumom ampak so jih zastrupili, okužili, sedaj pa jim strup kroži po žilah in jih razjeda.
Rezultat štiriletnega študija na FDV ali na FF je očitno ta, da v politiki ničesar več ne razumeš, ker ti uničijo vsa merila in vse vrednote in te okužijo s sovraštvom. Mnogi učitelji, ki poučujejo na FDV danes širijo idejo destrukcije in sovraštva, tako kot so jo začeli širiti njihovi komunistični predhodniki med obema vojnama v Frankfurtu. To je visoka šola antidemokracije. In take študije financiramo vsi davkoplačevalci!
Naslednjega dne sem na internetu prebral še poziv na demonstracije: levičarji, tisti stari in njihovi učenci so pozivali na protest proti »vladavini sovraštva«.
Tisti, ki tako zelo sovražijo, pozivajo na boj proti sovraštvu! Postajajo del iracionalnega destruktivnega gibanja, ki sledi lažnim mesijanskim družbenim predstavam. So verniki, ki sledijo evangeliju utopije. Ker njihova dejanja ne slonijo na razumu pač pa na iracionalnih prepričanjih, nikoli ne bodo pristali na demokracijo. Demokracija je rezultat razumskih odločitev. Če bi bili demokrati, ne bi protestirali proti demokratičnim pravilom obnašanja s pomočjo katerih smo dobili novo vlado. Orodja demokracije bi uporabili kvečjemu za zmago, potem pa bi jo ukinili.
V takem primeru bi Slovenci spet pristali v titoizmu. Krog naše družbene tragikomedije bi bil zaključen. Spet bi bili na začetku. In potem bi čakali, da bi se pojavil kak novi Stane Kavčič, da bi nas izvlekel iz revščine in tiranije.
