Če se to dogaja v deželi z demokratično ureditvijo, bo pripadnik etnične manjšine na volitvah izbral stranko, ki je v nacionalnem pogledu mlačna, saj mu za njegovo etnično uveljavljanje nudi najmanj odpora. Obe strani tega simbiotičnega razmerja se tega seveda zavedata in ga za svoje namene, vsaka po svoje, izkoriščata. Stranka dobi glasove, s pomočjo katerih vlada, etnična manjšina pa dobi več ugodnosti, kot bi ji sicer po njenem številu pripadalo. Tako postanejo glasovi etnične manjšine odločujoč politični dejavnik.
V Sloveniji etnično odločanje na volitvah pripomore k temu, da levica zmaguje. 20 odstotkov volivcev neslovenskega porekla imajo leve stranke zagotovljenega vnaprej.
V evropskih državah muslimani, večinsko konservativna skupina, ne volijo evropskih konservativnih strank. V Nemčiji, kjer ima številno turško prebivalstvo dvojno državljanstvo, glasujejo ti volivci na turških volitvah večinsko za Erdogana, na nemških volitvah pa za Zelene, Levico in Socialne demokrate. Te stranke imajo tudi poslance v bundestagu, ki so pripadniki turške manjšine. Cem Özdemir, recimo, poslanec Zelenih, je bil tudi evropski poslanec.
Evropske stranke levega pola imajo torej volivce dveh vrst, tiste iz večinskega naroda in volivce iz vrst muslimanskih priseljencev, ki volijo leve stranke iz plemensko-religioznih razlogov. Leve stranke priseljencev ne obravnavajo kot civilizacijsko manjšino, marveč kot najnižjo socialno plast družbe, v katero so se vrinili.
Zanje so to »ranljive« skupine, ki si zaslužijo pomoč. Svoje zavezništvo maskirajo z nekakim univerzalnim humanizmom in ideologijo multikulturalizma. Leve vlade skrbijo, da pritok ljudi, ki nadomešča v Evropi manjkajoči proletariat, ne presahne. Volivce uvažajo. Tako so angleški laburisti za časa predsednika Tony Blaira odprli vrata za priseljence iz Indije in Pakistana. Prišlo jih je toliko, da v nekaterih delih industrijskih mest, kot je Birmingham, pa tudi v delih Londona številčno prevladujejo.
Podoben proces se dogaja v ZDA, kjer večina temnopoltih Američanov in velika večina prišlekov iz Latinske Amerike glasuje za Demokrate. Zato se Demokrati upirajo gradnji zidu, ki bi vdiranje ljudi v ZDA preprečil. Ukrepe ameriškega predsednika Trumpa je treba razumeti tudi v tem pogledu. Vendar – kot kažejo demografske projekcije za naslednja desetletja, prihajajo prepozno.
Leve stranke morajo tujim etničnim skupinam njihovo zvestobo plačevati. Prišleki zahtevajo socialno pomoč, pozitivni odnos do islama in še naprej odprte meje. Vse to lahko opažamo v evropskih zahodnih državah in v vrhu EU, ki proti migracijam ne ukrene ničesar. Ta proces pa ni več omejen samo na leve in liberalne stranke. Tudi desnosredinska CDU v Nemčiji se obnaša tako. (Wir schaffen es!)
Sedanje politične stranke, ki naj bi bile liberalne, so prav tako titoistične kot tista, ki se zaradi politične mimikrije razglaša za socialdemokratsko, ali kot tista, ki ne skriva svojih boljševističnih nagnjenj. Imamo celo nacionalistično stranko, ki je titoistična!
Tako se demokracija, politični sistem, ki naj bi namesto totalitarne, monarhične plutokratične in drugačne oblike vladanja uvedla nenasilen dogovor med različnimi družbenimi plastmi in njihovimi različnimi interesi, spremeni v usodno past za celotno družbo. Ta mora popuščati skupinam, ki sodijo v drugačno civilizacijo in imajo zato drugačne zahteve. Nastaja politična in civilizacijska disharmonija, prej enotna družba postaja v civilizacijskem pogledu multikulturna, v kateri pa seveda demokracija ne more več delovati.
Treba se je »prilagajati« civilizacijskim normam, ki so z našimi v popolnem nasprotju. Naj omenim samo meso, ki naj bi bilo po islamskih in pravoverno judovskih principih edino sprejemljivo. Tako meso zahteva ubitje živali, ki po naših sedanjih človeških normah ni več sprejemljivo, saj ji prinaša nepotrebno trpljenje. V zahodnih državah rastejo mošeje pa tudi islamski verski instituti, uveljavlja se islamsko pravo ...
Demokracija je stanje labilnega političnega ravnotežja, ki obstaja tako dolgo, dokler se vsi njegovi deležniki s tem strinjajo, dokler vsi pristajajo na njegovo relativnost, spremenljivost in zato labilnost. Dvomimo pa lahko, da je to v resnici interes vseh udeležencev, da vsi v resnici razumejo demokracijo kot stanje in ne kot izhod v sili, kot pot k cilju, ki pa je vzpostavitev nekakega dokončnega in po njihovem stabilnega, za vse osrečujočega stanja.
Takšno stanje je še posebno značilno za Slovenijo. Levi del slovenskega političnega obzorja vidi v demokraciji samo začasno stanje, zato stalno nekaznovano krši demokratične družbe. Politične soudeležence v demokratičnem življenju dojemajo kot nasprotnika, ki ga je dovoljeno in celo potrebno uničiti. Politično odločanje je demokratično samo na videz, samo v prvem planu. Samo na videz so vsi pripadniki enega naroda, ene civilizacije.
Totalitarna narava slovenskega socialističnega obdobja – v povezavi z ugodnejšim življenjskim standardom kot kjerkoli drugje v kakšni drugi socialistični državi – je prej krščansko slovensko prebivalstvo v veliki meri »spreobrnila« v vernike titoistične psevdoreligije. Zato so sedanje politične stranke, ki naj bi bile liberalne, prav tako titoistične kot tista, ki se zaradi politične mimikrije razglaša za socialdemokratsko, ali kot tista, ki ne skriva svojih boljševističnih nagnjenj. Imamo celo nacionalistično stranko, ki je titoistična!
Spreobrnjena slovenska populacija je torej po svojem odnosu do večine (ki to sploh ni več!) primerljiva z etničnimi skupinami, ki prihajajo iz azijskega ali afriškega in praviloma islamskega okolja v tradicionalno evropsko družbo. V vseh teh primerih mora večinska populacija zaradi popuščanja zahtevam etnične manjšine sprejemati kompromise in se korak za korakom oddaljevati od svojih vrednot.
Končni rezultat takega razvoja bo v Evropi nekak družbeni in kulturni krč, ker zaradi izgube idejnosti in identitete ne vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo, ker smo zaradi civilizacijske različnosti med seboj nepopravljivo sprti in ker je prihodnost negotova in vzbuja skrb.
KOLUMNA IZRAŽA STALIŠČE AVTORJA IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA