Najprej nas je fundacija Heritage na lestvici ekonomske svobode postavila na 97. mesto med 180. analiziranimi državami, nato je Evropska komisija v analizi gospodarskih in socialnih razmer v državah članicah na splošno ugotovila »določen napredek« Slovenije. Dve poročili, ki sta izšli skoraj hkrati, sta ugotovili različno: Herigate, da Slovenija nazaduje in je po novem uvrščena med pretežno nesvobodne države, Jean-Claude Juncker in njegova bruseljska druščina, da Slovenija napreduje in je na dobri poti. Predvidljivo: prve dominantni mediji niso povzeli, drugo so.
Kako različno sta Slovenijo ocenili neodvisna fundacija na eni in bruseljska birokracija, ki deli piškotke, na drugi strani, priča ocena sodstva. »Še posebej neučinkovit (…) je sodni sistem, (…) korupcija pa je zelo razširjena, predvsem v obliki konflikta interesov med državnimi uradniki in zasebnimi poslovnimi subjekti,« so zapisali v Heritagu, medtem ko Evropska komisija ugotavlja »znaten napredek slovenskega pravosodja«, »izboljšanje kakovosti pravosodnega sistema« in podobno. Fundacija Slovenijo svari, da je na poti v totalitarizem, evropski komisarji, nekako v skladu z vizijo Mira Cerarja, naj delamo še tako naprej in bomo vsi srečni. Seveda natrosijo nekaj javno dostopnih statističnih podatkov, da podkrepijo svoje 65 strani dolgo optimistično poročilo. Tudi Heritage to naredi, a na podlagi istih podatkov pride do povsem drugih ugotovitev: da je vse več birokracije, ki omejuje razvoj, da imamo nefleksibilen trg dela, da so postopki počasni in da so reformni procesi zapleteni.
A kar je najbolj skrb vzbujajoče – Juncker pohvali slovensko zdravstveno reformo, češ da gre za pomemben korak. Povedano drugače. Evropska komisija se navdušuje nad Milojkinim socialističnim zmazkom. In naprej. Država mora rešiti, oblikovati, omogočiti in integrirati. Vedno znova država. Očitno se v Sloveniji v četrt stoletja nismo ničesar naučili. Ideja, da bo zdaj nenadoma boljše, če etablirana elita nekaj na hitro menja ali odstavi peščico pomembnežev, je absurdna. Samo kritična masa ljudi, ki verjamejo v svobodo in se uprejo politiki, ki ima še vedno družinsko-samoupravne temelje, lahko nekaj naredi. In k spremembam prisili tiste na vrhu piramide odločanja. Dokler tega ne bo, toliko časa bo Slovenija še naprej tonila. Če so bili v Bruslju pijani ali zakajeni, ko so pisali analizo o Sloveniji, jim človek še oprosti, če so mislili resno, čim prej iz Evropske unije. Čeprav se bojim, da je Bog naši deželi že rekel »lahko noč« in zaprl vrata.
