Avtobiografijo Zadnja replika mu je pred dvajsetimi leti izdal Danilo Slivnik. Rokopis je zavrnil menda eden od takrat uveljavljenih urednikov na Mladinski knjigi, pisec teh vrstic pa sem ga na Slivnikovo prošnjo vzel v roke. Večkrat sva se dobila kar v klubu Nove revije, imela sva proste roke. Predlagal sem mu, denimo, naj pripoved začne na dan, ko je z njim obračunal Janez Janše. Kot je bil prepričan Hvalica zato, ker je v njem in njegovi priljubljenosti zmotno videl konkurenta za oblast v stranki. Ni se uklonil strahospoštovanju.
Dobro je poznal Roberta Goloba (in tudi njegovega očeta), bila sta nenazadnje mestna svetnika v Novi Gorici. Ni mu všeč, da se poslanci Gibanja Svobode kar naprej sklicujejo na prejšnjo Janševo vlado; za vse najdejo razlog in krivdo pri njej. Še bolj pa je naravnost sovražil, ker so domala vsi nebogljeno prebirali le vnaprej pripravljena besedila in prejšnjim govornikom niso replicirali.
Hvalica je naravnost sovražil, ker so domala vsi nebogljeno prebirali le vnaprej pripravljena besedila in prejšnjim govornikom niso replicirali.
Naslednje politične premisleke bo treba odslej opraviti brez pomoči Iva Hvalice.
Ali vladne stranke – v prihodnjih dneh jih čaka obračun po »stotih dneh miru« – upoštevajo, da smo v supervolilnem letu – sklenilo se bo s predsedniškimi in lokalnimi volitvami? Ni pričakovati takojšnjih resnih sankcij za dosežen slabši izid, kot bi se za zmagovalca državnozborskih volitev spodobilo, a vladajoča stranka si vendarle ne more privoščiti ostati povsem brez vidnega »plena«.
Izhodiščni položaj Gibanja Svobode je več kot trikrat težji od LMŠ, ki je na lokalnih volitvah takorekoč ni bilo čutiti. Posvetiti se bo torej treba terenu, a prvi pomislek zbuja že imenovanje poslanke Tamare Kozlovič za generalno sekretarko stranke. Položaj bi moral biti »full-time job«, ne pa dvoživka …
Ker v predsedniški selekciji najbolje kaže nestrankarski Nataši Pirc Musarjevi iz levosredinskega tabora in ker je bilo vse bolj realno, da bo soustanoviteljica Gibanja Svoboda Marta Kos obtičala v predtekmovanju, se je umaknila. Tu ni kakšnih ozadij ali dvojnih iger. Gibanje Svoboda se je z njo umaknilo tudi od prvega pravega merjenja razmerij moči po aprilskih volitvah.
Vse kaže, da niti ena vladna stranka ne bo imela predsedniškega kandidata. Kot da je za vse položaj predsednika republike drugorazreden.
Vse kaže, da niti ena vladna stranka ne bo imela predsedniškega kandidata. Kot da je za vse položaj predsednika republike drugorazreden. Ali pa je Gibanje Svoboda še vedno predvsem gibanje, politična združba, ki ji gre za ideologijo, vrednote, moralo, v zadnji konsekvenci pa se ne ozira na strankarske temveč na interese zbranih v levem strankarskem in civilnodružbenem bloku. Ko je iz predsedniške tekme odstopila njegova podpredsednica stranke Golob je govoril o »krepitvi demokratične sredine«. Je torej treba vse staviti na zmago izbranke Milana Kučana in Danila Türka?
Največja opozicijska stranka v teh dneh zbira 40.000 podpisov za zakonodajni referendumov o predlogu sprememb zakonov o vladi, RTV Sloveniji in dolgotrajni oskrbi. Tako v vladnih strankah kot v SDS se strinjajo, da bi na referendumska glasovanja volivce povabili na poseben t. i. referendumski dan. Ob tem pa bi v SDS najraje videli, to se jim zdi najbolj racionalno, da bi bil referendumi sočasno z lokalnimi ali predsedniški volitvami.
Na referendumski dan, kadarkoli že bo, bomo volivci uprizorili nekakšne volitve po volitvah, po prepričanju Goloba bo to repriza – prepričljiva zmaga koalicije. Vodja SDS Janez Janša že mora biti nasprotno prepričan, da bodo zakoni padli. Ne gre se šaliti z republiko in volivci, kdorkoli od njiju bo dobil ljudsko nezaupnico, bi moral prevzeti odgovornost in ob prepričljivem izidu zapustiti politiko. A najbrž to pričakovanje presega kulturo slovenske politične elite.
Kakšna bo prihodnost 15. slovenske vlade? Po stotih dneh lahko le prerokujemo. Sicer pa, zakaj bi Golobova vlada ne doživel usode drugih pred njo v zadnjem četrt stoletja? Od leta 1996 niti ena oziroma niti en predsednik vlade ni ponovil mandata. Izjema je bil le Janez Drnovšek.
Na predstavitvi knjige Iva Hvalice Zadnja replika marca 2002 se je osebju Uniona pripetil lapsus. Zadnja republika je pisalo kot obvestilo na hodnikih, ki so vodila v dvorano v prvem nadstropju. Hudo posrečeno, demokrat in republikanec Ivo Hvalica oznanja ne drugo (tako kot svoj čas Janša) ampak kar zadnjo republiko.