Vrstni red je pomemben, ve se, zakaj nekaj napišemo na prvo mesto, nato na drugo in tako naprej. Kadar potujemo po avstrijskem Koroškem ali sosednji Italiji, smo običajno na preži za dvojezičnimi tablami, na katerih je pod napisom v tujem jeziku zapisano še ime kraja v slovenščini. Že zgolj po dvojezičnih tablah, ki so sicer bolj poredko posejane, a vsaj so, je jasno, kdo je v matični državi prvi, najpomembnejši.
Koliko truda zamejskih Slovencev je vloženega v to, da se slovenska beseda zapiše vsaj na drugo mesto, saj se na prvo niti ne sme, medtem ko nam je v Sloveniji za to kaj malo mar. Na obmejnih dvojezičnih tablah je slovenščina, razumljivo, morda pa niti to ne bo več dolgo, še vedno prva, a je že drugače, kadar gre za zapise na prodajnih izdelkih in reklamah. Niso redki primeri, ko slovenskih besed ni mogoče opaziti niti na drugem mestu, temveč šele nekje na koncu ali sploh ne. Na vse to smo se že tako navadili, da so nam odveč vsa opozorila. Ob vsakodnevnem, skrajno pretiranem poudarjanju strpnosti, odprtosti in multikulturnosti se nam zdijo pripombe o izrivanju materinščine celo preveč malenkostne. Bomo sploh še presenečeni ob bistveno vidnejšem omalovažujočem odnosu do slovenščine? Pravzaprav se nam je to že zgodilo, po Zdravljici v arabščini in vseh napaberkovanih jezikih nas je skoraj hkrati »nagovorila« še hrvaščina.
Mojo pozornost je pritegnil velik obcestni plakat na ekskluzivni lokaciji, s katerim se oglašuje koncert lani umrlega hrvaškega pevca Arsena Dedića. Nič nimam proti, lepo se bere Sve bilo je muzika, vendar je na plakatu zapis v hrvaščini na prvem mestu. Le zakaj mora biti prevod v pesniško navdahnjeno slovenščino Vse bila je glasba zapisan šele pod hrvaškim zapisom? Meni nič tebi nič, napačen vrstni red hrvaških besed sredi Ljubljane očitno ni moteč za nikogar več. Kdo ga sploh opazi? Celo več, na tiskovni konferenci, kjer so promovirali Dedićev spominski koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, so pred plakatom, s katerega je že izginil slovenski prevod in je ostal le še hrvaški zapis, obsedeli v nekoliko okameneli drži sami kremeniti Slovenci, od Lada Leskovarja, Joca Pečečnika in Zorana Predina. Zavili so se v vljudnostni, zgovorni molk. Do koga so hoteli biti vljudni? Do Hrvatov? Do koga so bili nevljudni? Do nas, Slovencev?
No ja, ni vse brezupno. Četudi slovenščina očitno ni več najpomembnejša v hramu kulture, je pa vsaj slovenska Argeta na prvem mestu. V Avstriji.