Prvi poskusi odvzema do te temeljne pravice do resnice so se začeli kmalu zatem, ko je bil leta 2006 sprejet zakon o arhivih, s katerim so se odprli tudi udbini arhivi. Ker je bil zakon za mnoge z velikim vlivom in močjo nesprejemljiv, ker so z njim prihajali na plano vsi grehi udbovskih zločinov in hudih kaznivih dejanj, je v času Pahorjeve vlade leta 2011 prišlo do razpisa referenduma. Ko je kar sedemdeset odstotkov volivcev glasovalo proti spremembi zakona o arhiva in s tem proti zaprtju arhivov, so se prizadevanja za postavljanja zaprek pri dostopnosti arhivskega gradiva še stopnjevala, prvič z anonimizacijo (prekrivanjem) občutljivih osebnih podatkov, ki jo je uvedel tedanji direktor Arhiva RS Dragan Matić.

Nova priložnost za preprečitev dostopnosti udbovskega arhivskega gradiva se je ponudila kmalu po vstajniških protestih in z vlado Alenke Bratušek. Kdo bi pozabil, da je bila takrat ena izmed prvih kadrovskih menjav hitra zamenjava tedanjega direktorja Arhiva RS Jožeta Dežmana, predvsem tudi zato, ker si je drznil odpraviti anonimizacijo (prekrivanje), uvedeno v času nekdanjega direktorja Matića, čemur je nato le nekaj mesecev kasneje sledila sprememba zakona o arhivih. Ta je nato sprožila napoved referenduma, da bi bila udeležba na njem čim nižja, pa je vlada za prvi možen datum predlagala kar čas prvomajskih počitnic. To bi se tudi zgodilo, če ne bi takrat posegli ustavni sodniki. Ti so soglasno ugotovili, da bi referendumsko glasovanje med počitnicami otežilo učinkovito izvajanje pravice glasovanja ter napotilo zakonodajalca na razumnost oziroma na to, da pravice o glasovanju ne sme omejevati z neustreznim datumom.

Zagovornikom anonimizacije, s katerim se zmanjšuje možnost učinkovitega in hitrega proučevanja nekdanjega komunističnega režima z vpogledom v dokumente partije, pravosodja in tedanje udbe, s čimer želijo zgolj preprečiti vedenje o tem, kdo vse je bil rabelj in krvnik in kdo vse je bil žrtev, je uspelo preprečiti tudi razpis referenduma na dan evropskih volitev, četudi bi ob tem privarčevali več kot 2,2 milijona evrov dodatnih stroškov. Prav zato naj danes molčijo vsi tisti, ki govorijo, čemu po nepotrebnem trošimo denar za drag in navsezadnje neuspel referendum!

Se lahko po vseh teh številnih poskusih, kako preprečiti čim večjo volilno udeležbo, sploh čudimo, da referendum ni uspel? Kljub zdesetkanju volivcev, saj jih je namesto 340.000 prišlo le še 200.000 tistih, ki jim ni vseeno, saj dobro vedo, kako pomembno je bodisi prikriti ali razkriti resnico, je bilo njihovo sporočilo jasno: proti zakonu je glasovalo 67,33 odstotkov volilnih udeležencev, zanj le 32, 67. Noben minister iz takšnega izida ne bi zganjal svojevrstnega sarkazma, tako kot si ga je privoščil minister za kulturo Uroš Grilc. Neokusno in norčavo je, ko pravi, da so ljudje z neudeležbo povedali, ali je to vprašanje zanje ključno ali ne, toliko bolj, ker si ni nihče drug tako kot prav Grilc ves čas in z neverjetno ihto najbolj prizadeval za to, da se ne bi upoštevalo napotilo ustavnega sodišča o razumnem datumu razpisa referenduma o arhivih.