Kliše o kulturnikih, češ da gre v velikem delu za ljudi, ki živijo na račun dela drugih, pri čemer se gredo prazno kvaziumetnost ob obilici zaužitih drog in alkohola, je žal ravno afera Smodej pri mnogih utrdila. Posebej pri podpornikih SDS, kjer že dlje časa njihovi mediji slovenske kulturnike prikazujejo kot sprevržene družbene parazite. Vsekakor pa je sprevrženo, da so mnogi vedeli za obtožbe o spolnih napadih ali pa so jim bili na zloglasnih zabavah celo priče, pa niso storili nič zoper to.
Koliko so torej vedeli ljudje, ki so bili na teh zabavah. Kaj vse so videli, pred čim so si zatiskali oči, česa vsega niso nikomur povedali?
Ob množici anonimnih zapisov je toliko bolj pomenljivo besedilo na facebooku kuratorke Hane Ostan Ožbolt, iz katerega sledi, da je že pred letom dni vedela za obtožbe na račun Smodeja o spolnem nasilju in finančnih dolgovih. Z njim (oziroma njegovim Društvom Fotopub) je sicer s svojo fundacijo Ulay poslovno sodelovala. Potem ko je lani izvedela za obtožbe, pa je vse stike prekinila. Ob tem je Ostanova zapisala, da s Smodejem nikoli prej (niti ne med poslovnim sodelovanjem) ni bila na srečanjih ne v Fotopubu ne nikjer drugje.
Kuratorka, ki na slovenski kulturniški sceni nekaj pomeni, a se ni udeležila nobene od razvpitih zabav, je torej vedela, kaj se tam dogaja. Pa ne govorimo o drogiranju in opijanju, kar naj bi bilo »običajno in množično«, pač pa o kaznivih dejanjih. Koliko so torej vedeli ljudje, ki so bili udeleženi na teh zabavah. Kaj vse so videli, pred čim so si zatiskali oči, česa vsega niso nikomur povedali?
Del odgovora, zakaj širša javnost o tem ni nič vedela, se skriva na koncu teksta Ostanove: »Pred objavo te izjave sem omahovala nekaj dni. Razlog za to je bil majhen strah, da bi Dušan Smodej lahko kaj naredil meni ali moji družini.« Ni pa bilo vseh strah. Nekateri so pač imeli od Smodeja ali ljudi, povezanimi z njim koristi. Ali so si jih obetali. Ali pa so bili sostorilci.