Tudi resni možje (denimo Pavel Gantar) medtem špekulirajo, da volitev morda sploh ne bo. Pa čeprav Pahor zagotavlja, da jih bo razpisal že devetega februarja. Zakaj ob vsaki priliki širiti nezaupanje v predsednika republike? Razumem, marsikdo na levi sredini od njega pričakuje več. Toda, ali so ga volili? Jim je kaj dolžan? Pahor ima srečo, da ga, kot je dejal v prijaznem pogovoru za nacionalno televizijo, Janez Janša ne volitvah ni podprl in mu zato ni nič dolžan.
Pahor nima načrtov v slovenski politiki. Kaj pa, če bi bil vnovič evropski poslanec? Neverjetno naklonjeno je leta 2009 povabil h kandidaturi dopisnico iz Bruslja Tanjo Fajon. Kar veliko mu je dolžna.
Predsednik Pahor na desnici uživa kar nekaj ugleda. Desničarji bi lahko prisluhnili njegovemu opozorilu v zadnjem televizijskem pogovoru: »Opažam, da nekatere države v vzhodni Evropi pravijo: 'Ne, zaradi komunistične preteklosti, zaradi sovjetske izkušnje okupacije imamo pravico, da drugače gledamo na vrednote vladavine prava, svobode medijev.' Moj odgovor je ne. Prav zato imamo še zdaj enak cilj, kot smo ga imeli, ko smo vstopili v Evropsko unijo, da enako zremo na te vrednote. Brez tega lahko ta zapade v resno krizo.«
Berem, da je »Rode spet razbesnel Slovence«, ker je šlo predsednikovo odlikovanje zlati red za zasluge v roke »najradikalnejšega duhovnika Cerkve na Slovenskem«. Jaz bi ne bil tako besen. Saj sta bila, denimo, trinajst let pred njim odlikovana Spomenka in Tine Hribar. Mimogrede, daljnega leta 1996 mi je Rode v pogovoru za časnik Slovenec o eni od Hribarjevih izjav dejal: »Ko sem prebral to izjavo, sem imel vtis, da za njim vidim Leninov tatarski nasmešek, ki s priprtimi vekami in zoženimi zenicami gleda na Cerkev z neskončnim prezirom in tudi s strahom.«
Razmišljam, da bi se mogoče počasi poslovil od Rima in se vrnil v Slovenijo, je Rode dejal na slovesnosti v predsedniški paleči. Vrača se, obrnimo na glavo njegove besede, z generalštaba na bojišče. Za pobesnele je še pristavil: »Ne bojte se, ne bom delal nobenih nemirov tukaj.«
Nestrpno čakamo na Rodetove spomine. Ti bodo za ljubljanske škofe nekaj posebnega, tako je lani (aprila 2020) napovedal v pogovoru za portal Kanonist. »Nobeden od ljubljanskih škofov ni tega storil in v tem smislu bodo moji spomini nekaj novega. Nekaj namigov je pri Jegliču, nekaj celo pri Hrenu, a o svojem notranjem življenju, o svojem duhovnem razvoju, o svojih spopadih s svetom niso povedali skoraj ničesar. Vovk veliko govori o zaslišanjih na OZNI, o svojem notranjem življenju pa pravzaprav malo. Jaz sem šel v tem smislu dlje. Morda predaleč, bodo menili nekateri. Ko sem opisal določena srečanja, sem se spomnil Jezusovega svarila: »Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih ne pohodijo z nogami in se nato obrnejo in vas raztrgajo« (Mt 7, 6). Tega nasveta se nisem držal. Tem slabše zame.«
Prvaki koalicije Janez Janša, Zdravko Počivalšek in Matej Tonin so Aleksandro Pivec »odlikovali« s kosilom in ne s prenočitvijo z zajtrkom. Veljalo bi jim zastaviti enako vprašanje, kot ga je voditeljica Lidija Hren predsednikom opozicijskih strank (le da njim zaradi Roberta Goloba, ki vnaša nemir in drobitev v vrste Kul): »Ali vas je kaj strah, da ste jo povabili na kosilo v vilo Podrožnik?«
Ko je bil Pahor predsednik vlade, ga je vsaj enkrat hudo izprašala Lidija Hren. Slabo mu je bilo, pot mu je tekel po obrazu, težko ga je bilo gledati. Bilo je zategnjeno. In kaj se zgodi zdaj? Namesto, da bi Hrenova podobno hudo kot zna izprašala Janeza Janšo, mu je nasproti sedel prijazni Jože Možina. Bilo je sproščeno.
Toliko o že pometeni profesionalnosti nacionalke. V SD so že vedeli, koliko je ura in Tanjo Fajon raje umaknili z bojišča na generalštab.