Danes bo v Washingtonu slovesno prisegel petinštirideseti ameriški predsednik Donald Trump. Agonija dveh predsedniških mandatov Baracka Huseina Obame se bo sklenila. Obama se ne poslavlja dostojanstveno, kot državnik z gravitasom, ampak hoče do zadnjega dne svojega ponesrečenega uradovanja otežiti delo nasledniku. Glede na to, da izvolitev Trumpa pomeni zavrnitev Obamove dediščine in zlovešč obet, da ocena njegovega dela ne bo presegala opombe pod črto v zgodovinskih učbenikih, je to po človeški plati celo razumljivo. Je pa nevredno predsednika najmočnejše države na svetu.
V decembru 2016 je Obama zagrešil dve verolomni dejanji, simptomatični za njegovo ne posebno premišljeno zunanjo politiko. V mislih imam izgon 35 ruskih diplomatov kot reakcijo na domnevno vmešavanje Ruske federacije v ameriške predsedniške volitve in vzdržanje ZDA v Varnostnem svetu Združenih narodov pri izglasovanju resolucije, ki obsoja Izrael zaradi gradnje naselij na Zahodnem bregu. Protirusko besnilo in zdaj že kar odkrita podpora islamskega terorizma sta bili temeljni značilnosti osmih let Obame. Umirjene in preudarne reakcije ruskega predsednika Vladimirja Putina in izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja so zagotovilo, da Obamova après moi le déluge politika za svet ne bo imela hujših posledic. Hkrati so ob koncu predsednikovanja za Obamo neprijetno sporočilo, da ga resni svetovni politiki ne jemljejo resno. Vsi že z nestrpnostjo čakamo začetek Trumpove dobe. Prihodnost po Obami preprosto mora biti lepša.
Najpomembnejša značilnost dediščine ekonomske politike Obame je izjemno povečanje ameriškega javnega dolga. Leta 2008 je znašal 11.657 milijard USD, Obama pa ga je predvsem zaradi financiranja nesmiselnih vojaških posegov na Bližnjem vzhodu v osmih letih povečal za kar 7917 milijard USD oziroma 68 odstotkov. Če to primerjamo s Slovenijo, kjer se je javni dolg v istem obdobju povečal za kar 284 odstotkov, je to še malo, a upoštevajmo bistveno višjo osnovo stoga javnega dolga v ZDA v letu 2008. Trump bo podedoval skoraj 20 trilijonov USD javnega dolga. Resen razlog za glavobol. Najhuje je, da razen popolnega razsutja držav, kot so Sirija, Libija, Irak, Afganistan idr. Obama za osem trilijonov USD povečanje javnega dolga ne more pokazati ničesar. Ničesar.
Tudi gospodarska rast po letu 2008 ni bila spodbudna. Vse od predsednikovanja Herberta Hooverja ZDA niso imele tako skromne rasti BDP, ki, mimogrede, v nobenem letu ni presegla treh odstotkov. Kje so leta obilja Ronalda Reagana, ko se je samo v letu 1984 BDP ZDA zvišal za 7,3 odstotka. Spodbudno je, da se ameriška brezposelnost znižuje. S 7,6 odstotka leta 2008 se je znižala na 4,9 odstotka v 2016. Žal se je število prebivalcev, ki se ne štejejo v delovno silo, povečalo za kar 13,5 milijona. Posledično je stopnja participacije v delovni sili upadla na skromnih 62,4 odstotka, to je najmanj v zadnjih štirih desetletjih. Razmeroma pozitivnim trendom zaposlovanja ni sledila rast medianskega dohodka. Letni medianski dohodek ameriškega gospodinjstva se je pod Obamo zmanjšal za 1,5 odstotka oziroma 884 USD. Ameriški slehernik živi slabše kot pred osmimi leti, to je eden izmed razlogov, da si ni želel tretjega Obamovega mandata, tj. zmage Hillary Clinton.
Trump napoveduje ekonomski preobrat, a imam do njegove ekonomske politike pomisleke. Ta je heterodoksna, pell-mell rekonstruiranega keynesianizma in protekcionizma. Hvalevredna je sicer retorična usmerjenost proti Wall Streetu in velikim korporacijam ter skrb za blaginjo ameriških delavcev. Te sta v zadnjih letih izdali tako Republikanska kot Demokratska stranka. A imenovanje dveh bankirjev Stevena Mnuchina in Wilburja Rossa v kabinet priča o določeni kognitivni disonanci. Težko verjamem, da se bodo nekdanji partnerji Goldman Sachsa zavzemali za interese ameriških delavcev in se borili proti globalizmu.
Trumpu je sicer v zanikanju dogme o splošni dobročudnosti globalizacije moč pritrditi. Panglosijsko videnje globalizacije in svobodne trgovine je res zmotno. Zlasti kadar »svobodna« trgovina ni res svobodna in na koncu dneva prav nič pravična. Tu mislim na problem valutnih manipulacij s strani kitajske centralne banke, ki s preprečevanjem apreciacije juana umetno ohranja konkurenčnost kitajske industrije in desetletja povzroča več sto milijard USD težke plačilne presežke in s tem deindustrializacijo ZDA. A Trumpov odgovor k vrnitvi k protekcionizmu je v luči izkušenj Velike depresije 1929–1933 po mojem zgrešen. Zadnja stvar, ki jo svet potrebuje, so trgovinske vojne in po mojem tudi po dveh stoletjih velja uvid francoskega klasičnega liberalca Frédérica Bastiata – če blago ne bo prečkalo meja, jih bodo pa vojaki.
Od Trumpa si največ obetam v polju zunanje politike. Neokonservativna politika unilaterizma, izvažanja demokracije, netenja barvnih revolucij in podpiranja islamskega terorizma je svet vrgla iz tira. Trumpovo geslo America first! obeta vrnitev realizma in Monroejeve doktrine v zunanji politiki. Temelji na doslednem uresničevanje ameriških nacionalnih interesov. Prve poteze Trumpa so kar spodbudne. Mislim na imenovanje Johna Kellyja, Michaela Flynna in Jamesa Mattisa v varnostni kabinet ter Rexa Tillersona za državnega sekretarja. Ti napovedujejo težko pričakovano zaostritev boja proti islamskemu terorizmu in detant z Rusko federacijo. Prepričan sem, da bo morebitno Trumpovo resetiranje rusko-ameriških odnosov povzročilo hud odpor. Washingtonski neokonservativni kartel demokratov in »cuckservative« republikancev bo naredil vse, da spodkoplje ta Trumpova prizadevanja.
Vsi od Trumpa pričakujemo veliko, a vsega ne bo mogel uresničiti. Ne samo zato, ker ni ravno politik iz prepričanja. Huje je, da se bo razen z demokrati v kongresu in senatu moral boriti tudi s »cuckservative« republikansko peto kolono. Kmalu se bo pokazalo, ali je bil zakup njegovih grehov, kot so avtoritarnost, napuh, vulgarnost in libertinstvo, na volitvah vreden tveganja. Vesel bi bil, če bi nas presenetil in se razvil v novega Ronalda Reagana.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.
