Ob spremljanju grške krize se pogosto spomnim na Margaret Thatcher. Imela je dvakrat prav. Prvič, prizori z atenskih ulic potrjujejo njen uvid, da socializem deluje tako dolgo, dokler ne zmanjka tujega denarja. In drugič, njen dvom o vzdržnosti evrske denarne unije se po dveh desetletjih v celoti potrjuje. Evrsko območje ni optimalno denarno območje. Pika. In grška kriza je le še en dokaz, da socializem ne deluje. Ne deluje ne sirtaki socializem v Grčiji, ne bančni socializem, kot ga prakticira ECB, in ne distributivni socializem EU. Evropski politiki imajo srečo, da se simptomi protislovij projekta evropskega združevanja, na katere je tako dolgo opozarjala Margaret Thatcher, najbolj jasno kažejo v periferni državi, ki je z 1,8-odstotnim deležem v BDP EU ekonomska opomba pod črto. Ponovitev grške drame v Španiji, Italiji ali Franciji bi imela bistveno hujše posledice.
Dolgoživost in kroničnost grške bolezni sta znaka, da je nekaj narobe z diagnozo in terapijo. Napak bi bilo vzroke iskati samo na grški strani, sokrivi so Evropska komisija, ECB, MDS kot tudi največje članice EU. A te iz popolnoma drugih razlogov, kot jih navajata Aleksis Cipras in Janis Varufakis oziroma njuni globalni podporniki, kot so npr. papež Frančišek, Joseph Stiglitz ali Paul Krugman. Grčija ne bi nikoli smela postati del evrskega območja. Evropski politiki so mižali pred ponarejanjem statističnih podatkov o proračunskem primanjkljaju in javnem dolgu ter zavestno spregledali grško neizpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Vse od vstopa v EU leta 1981 je Grčija imela razbrzdano fiskalno politiko, z visoko, deficitno financirano javno porabo. Prav članstvo v EU in kasneje v denarni uniji je Grkom ob izposojanju omogočilo, da so izplačevali bistveno višje plače, pokojnine in druge socialne transferje, kot so znašale zmožnosti gospodarstva.
Kriza leta 2008 je z odtegnitvijo kreditnih virov podobno kot v Jugoslaviji v 80. pokazala na nevzdržnost takšne politike. Ob odsotnosti možnosti monetizacije proračunskih primanjkljajev so dvoštevilčni primanjkljaji, kot jih je imela Grčija konec prejšnjega desetletja, postali nevzdržni in jih zasebni investitorji niso bili več pripravljeni financirati. Kriza bi morala biti za vse priložnost spoznati, da obstajajo ekonomski zakoni in omejitve. Denar ne raste na drevesih, zastonjskih kosil ni, dolgove je treba vračati, dolgoročno ne moreš porabiti več, kot si ustvaril. Socialisti vseh barv teh preprostih uvidov ne priznajo. Zato takšno zgražanje nad 25-odstotnim padcem grškega BDP v obdobju 2008–2015. Ni vprašanje, zakaj je BDP 2015 tak, kot je, vprašanje je, zakaj je bil grški BDP vse do krize prenapihnjen. Nobene podlage na primer ni, da bi bila v 2015 povprečna grška pokojnina z 940 evri za 19 odstotkov višja od nemške ali za kar 34 odstotkov od slovenske.
Z ekonomskega vidika je rešitev grške krize preprosta. Grške javne finance potrebujejo uravnoteženje in izkazovanje znatnega proračunskega primarnega presežka, ki bi omogočal proračunsko samofinanciranje in postopno poplačevanje obresti in glavnice javnega dolga. To seveda zahteva dodatno zmanjšanje plač in transferjev reda velikosti med 30 in 50 odstotki. In tu nastane problem. V demokraciji je tako prilagoditev težko izpeljati, ne da bi tvegali socialne nemire, padec vlade in prevzem oblasti s strani socialdemagogov. In natančno to se je s prihodom Sirize zgodilo Grčiji. Namesto obljub o fiskalni strogosti, odrekanju, znoju in solzah so Grki nasedli zgodbam o neoliberalnih zarotah, izkoriščanju EU, ponosu in podobnim pravljicam. Ponovna uvedba drahme bi ta politični izziv rešila. S tiskanjem denarja in posledično inflacijo bi kot v SFRJ realno razvrednotila dohodke in s tem na politično sprejemljivejši način zagotovila prilagoditev. Je pa res, da bi bila Cipras in Varufakis v vodenju samostojne denarne politike verjetno podobno uspešna kot sta njuna somišljenika Maduro in Mugabe v Venezueli in Zimbabveju.
Ravno tako kot grški je napačen tudi odziv evropskih institucij in MDS. Namesto neizbežnega bankrota Grčije v 2012 je prišlo do prestrukturiranja dolgov z izjemnim podaljšanjem ročnosti, znižanjem obrestnih mer in odpisom 100 milijard evrov oziroma tretjine vsega javnega dolga. Grkom se je odpisalo za tri slovenske BDP dolga! Dobrobit daljše ročnosti in nižjih obrestnih mer znaša še 70 milijard evrov. Danes Slovenija v okviru mehanizma ESM za grške dolgove jamči do višine 1,6 milijarde evrov oziroma 3,2 odstotka BDP. To je v nasprotju s 125. členom Maastrichtske pogodbe, ki prepoveduje prevzemanje dolgov drugih držav članic. Podobno verolomno je delovanje ECB, ki z 90-milijardnim izrednim likvidnostnim alotmajem ELA ohranja likvidnost nesolventnih grških bank. S svojim programom OMT in nakupi državnih obveznic pa krši 123. člen Maastrichtske pogodbe, ki ECB prepoveduje monetizacijo proračunskih primanjkljajev. Iz povedanega sledi, da je evropska politika do Grčije pretirano servilna in da z vsemi sredstvi, tudi zavestnim kršenjem pravil, želi preprečiti neizbežno, bankrot Grčije. Šele odkrita zahteva grških neosocialistov po preoblikovanju denarne unije v transferno unijo, kjer bi bogatejše članice v nedogled financirale razbrzdano porabo perifernih držav, je povzročila streznitev in zavrnitev zahtev Sirize.
Menim, da tudi po najboljšem možnem scenariju, grškemu DA na nedeljskem referendumu in posledičnem padcu Sirizine vlade, evrski krizi tudi po tokratni epizodi ni videti konca. Ne glede na referendumski izid se bo Grčijo za vsako ceno skušalo ohraniti v evrskem območju. In ta bo visoka. Zelo visoka.
*nikoli