Islam oziroma islamizem kot njegovo ideološko utelešenje je po padcu berlinskega zidu postal glavni izzivalec liberalno-demokratske ureditve. Ironija je, da ta totalitarizem ni posveten, a ga z brezbožnimi ideološkimi predhodniki, nacizmom, fašizmom in komunizmom, druži prepričanje, da sta volja in moč osnovni tvarini realnosti in da je ubijanje moralno. Islamistično nasilje, ki ga v različnih pojavnih oblikah izkušamo vsak dan, je le logična posledica prevajanja dojemanja vsemogočnosti Alaha v politiko neomejene moči. Ta politika neomejene moči pa islamizem druži z ovrženimi totalitarizmi 20. stoletja. Ob totalitarni sorodnosti ni presenetljivo, da sodobni socialisti, v svoji s frankfurtsko šolo navdahnjeni multikulturni »širini«, kažejo znake islamofilije.
Upoštevajoč njegove posledice, islamizma ne morem opredeliti drugače kot duhovno patologijo, osnovano na izrojeni teologiji, ki vzpostavlja disfunkcionalno, zahodni civilizaciji tujo kulturo. Disfunkcionalno v ekonomskem, političnem in socialnem smislu. Za potrditev teze o disfunkcionalnosti zadošča vpogled v Razvojna poročila OZN. Islamske države so na repu držav po BDP, pismenosti, doseženi stopnji izobrazbe, pričakovani življenjski dobi, umrljivosti dojenčkov, številu prijavljenih patentov itd. Paradoks, na eni strani imamo verstvo, ki je civilizacijsko paralizirano, a po drugi v stremljenju po širitvi in podrejanju vsega izjemno živo.
Razloge za razvojno zaostajanje islamskega sveta in disfunkcionalnost njihove kulture pripisujem teološkim posebnostim islama. V islamu človek ni oblikovan bo božji podobi. Islam ima koncept transcendence, ki postavi Alaha neskončno nad človeka. Alah ni z ničemer omejen, stori lahko karkoli, ni odgovoren nikomur, tudi sebi ne. Ni zavezan teleologiji, je onstran razuma. V takšni zastavitvi je Bog primarni vzrok, sekundarni vzroki sploh ne obstajajo. Islamski voluntarizem v polju božjega delovanja ima pogubne posledice za znanost in organiziranost družbe. Znanost izhaja iz človekovega prizadevanja po uvidu v družbene in naravne zakone, ti pa so osnovani na odnosih med vzroki in posledicami. Kolikor je delovanje Alaha onstran zakona, zgolj utelešenje njegove čiste volje, potem je znanost ne samo nemogoča, ampak tudi nepotrebna. Za razumevanje sveta se je potrebno zanesti zgolj na razodetje, filozofija ne postane zgolj dekla teologije, ampak je v celoti odvečna. To, da sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu, v božjem voluntarizmu ni posledica delovanja naravnih zakonov, ampak manifestacija božje volje. Ta se lahko jutri spremeni, dosedanje človekovo izkustvo pa je pri tem popolnoma nepomembno.
Posledica vsemogočnosti Boga je tudi zanikanje avtonomije, svobode in enakosti posameznika. Eden izmed opaznejših dosežkov zahodne civilizacije je jasna ločitev sfer političnega in religioznega. Te ločitve islam ne prizna, še več, zanika avtonomijo in svobodno voljo posameznika. Če je Alah vzrok vsemu, je onemogočen nastanek naravnega prava, ključen za razvoj demokracije, razumnega načina vladavine, kjer si posamezniki onstran božjega sami ustvarjajo zakone. Če razum ni zakonodajalec, potem tudi ni potrebe po vzpostavitvi ustavne vladavine in demokracije. Temelj za delovanje demokracije je enakost pred zakonom. Ta v islamu ne velja niti znotraj občestva verujočih, še manj je priznana nevernikom.
Iz povedanega sledi, da obstaja nepremostljiv civilizacijski prepad med Zahodom in islamom. Na Zahodu v krizi sodobnosti, povzročeni z ubitjem Boga, iščemo svojo identiteto. Povedno je, da na primer pisci propadle evropske ustave niso premogli poguma za umestitev temeljnih vrednot svobode, enakosti in človekovega dostojanstva v zapuščino judejo-krščanske in grško-rimske tradicije. Globina evropske civilizacije je helenska, višina pa krščanska, pa naj bo to z multikulturnim novorekom obsedenim evropolitikom všeč ali ne. Nima pa Zahod nikakršne povezave z islamom. Še več, je zanikanje islama. Pojmi, kot je na primer evropski islam, so protislovje v izrazih. Islam ne more biti evropski v vrednotnem smislu, lahko označuje zgolj zemljepisni pojav islamskega ekspanzionizma. Evropska zgodovina zadnjih tisoč tristo let je zaznamovana z neprestanim civilizacijskim konfliktom z islamom.
Izziv obnove kalifata in širitev Islamske države sta priložnosti za ponovni razmislek o naši identiteti. Liberalna ureditev zahteva, da so vse vrednote enakovredne, država pa naj bi do vseh ohranjala kulturno in moralno ekvidistanco, vladala naj bi moralni relativizem in multikulturnost. Takšno videnje je utopično, vrednotni konflikti so nezanikljiva značilnost moralnega sveta. Ravno moralni relativizem in multikulturnost sta Zahod pripeljali na rob civilizacijskega propada. Rešitev je v opustitvi moralnega relativizma in naziranja, da so vse kulture enakovredne. Niso. Liberalna ureditev je najboljši izmed možnih svetov. A utemeljena mora biti na absolutnih vrednotah, ki presegajo raven posameznika. Te pomenijo individualne pravice in svoboščine (svobodo govora, svobodo političnega združevanja, svobodo veroizpovedi, pravico zasebne lastnine) in ne morejo postati del moralnega diskurza, so univerzalni temelj kakršnekoli zastavitve dobrega življenja. Z netolerantnimi ideologijami, ki spodkopavajo ta minimalni skupni imenovalec odprte družbe, bi bilo treba postopati, kot jim pritiče, netolerantno. Če se Evropa ne bo zbudila iz weimarskega sna in nadaljevala kulturni samomor, bo Alahovo sonce kmalu zasijalo nad Zahodom.