Robert Golob se bo ravno priučil vladati, pa bo konec mandata. Premier po skoraj treh letih v vladni palači, kot pričajo njegovi zadnji javni nastopi, vendarle deluje funkciji primerno, suvereno. Uvajanje v tehnologijo politike je bilo dolgo, morda predolgo. V drugem mandatu, na kar Golob računa, bi lahko šlo že kot po maslu. Če bodo seveda tisto, kar šteje, torej rezultate, na volitvah spomladi leta 2026 prepoznali tudi volivci.

Sprejetja novele zakona o zdravstveni dejavnosti je gotovo nekaj, kar bo imelo posledice ne samo v zdravstvu, tudi politične. Koalicija je zdržala do konca, niso podlegli pritiskom, interesnim skupinam, lobijem, ki mastno služijo na račun javnega zdravstva. Na leto se v zdravstvu obrne več kot pet milijard evrov, kot je po novem težka blagajna ZZZS. Predsednik vlade je pri zdravstveni reformi stavil na pravega konja. Na eni strani je bil neomajen, trden kot skala kost, Brecelj, na drugi predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović (in pajaci iz Fidesa). Prvi kot branik javnega zdravstva, druga kot zastopnica lobistične organizacije, ki predvsem skrbi za interese »dvoživkarjev«. Golobova vlada je bitko sicer dobila, a vojna še zdaleč ni končana. Kirurg Erik Brecelj, predsednik strateškega sveta za zdravstvo, ima prav, ko pravi, da se resnični boj za javno zdravstvo šele začenja. Boj proti divji privatizaciji slovenskega javnega zdravstva.

Govorice, da se vrača v politiko, da ustanavlja stranko »starih obrazov«, da želi narediti nekakšno novo LDS, je Anton Rop že pred tedni sprožil kar sam.

Politične posledice bodo prišle prihodnj pomlad, ko bodo redne volitve v državni zbor. Do takrat pa se v slovenski notranji politiki lahko zgodi še marsikaj. Po zadnjih izjavah sodeč, tudi nekdanjega predsednika republike in partije Milana Kučana, se skoraj zagotovo (sam sicer pravi, da je trenutno razmerje 60 za, 40 proti) v državno politiko podaja evropski poslanec, pred tem pa dolgoletni župan Kočevja Vladimir Prebilič. Najkasneje jeseni, ko bo predvolilna kampanja predvidoma že na visokih obratih, bo na politično prizorišče lansirana nova levosredinska stranka. Do kod lahko seže Prebilič, pa je odvisno tudi od Roberta Goloba. Tako od rezultatov njegove vlade kot trdnosti poslanske skupine Gibanja Svoboda. Od tega, ali bo poleg Tineta Novaka prebegnil drugam še kak poslanec Svobode, morda celo prva dama parlamenta Urška Klakočar Zupančič, kar bi za Goloba gotovo bil velik udarec. Potem pa je še tretji element – kaj se bo zgodilo z ovadbo na specializiranem državnem tožilstvu, ki so jo zoper Goloba na podlagi prijave odstopljene ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar spisali na policiji. Zadevo ima že od jeseni v rokah razvpita tožilka Blanka Žgajnar, in če se bo odločila za obtožni predlog, bi lahko Golob imel probleme s koalicijskimi partnerji, morda celo z nekaterimi poslanci Svobode. Morebitni kazenski postopek zoper premierja pa bi gotovo razširil politični prostor tudi Vladimirju Prebiliču.

Sašo Radej, Sašo Švigelj

Strici iz ozadja slovenske levice preigravajo različne politične scenarije, da se prihodnje leto na oblast ne vrne Janez Janša, kar je sicer malo verjetno, a ne popolnoma izključeno. Trenutno najvišje kotira scenarij ponovitve leta 2018, ko se je levo od sredine v parlament uvrstilo kar šest strank. Če bo Gibanju Svoboda na levi sredini uspelo zadržati primat, in bo nova Prebiličeva stranka dobila manj glasov, bo Robert Golob še enkrat sestavljal vlado. Morda bi potem na koalicijska pogajanja, seveda odvisno od novih razmerij politične moči, povabil še kako stranko z nasprotnega pola, vsaj Logarjeve Demokrate ali Novo Slovenijo. Da bi dobili podobno koalicijo, kot smo jim bili priča v vladah Janeza Drnovška. Da bi bila v njej vsaj ena desnosredinska stranka. Toda v vseh teh političnih scenarijih je še veliko čejev.

Zagotovo bo več jasno, ko bo Prebilič razkril politične karte, ko bo predstavil nabor kandidatov, ki se mu bodo pridružili v novi politični zgodbi. Znanih in uglednih posameznikov, ki bi bili vaba za volivce, v Sloveniji ni na pretek, v poslanskih klopeh pa na koncu v teh instant političnih strankah običajno končajo večinoma razni anonimusi, ki si z vstopom v politiko rešujejo svojo karierno pot. Politika pri nas že dolgo ni na dobrem glasu in veliko uspešnih in perspektivnih ljudi se ji na daleč izogne. Pri Prebiliču lahko na koncu končajo večinoma politični prebežniki, razni politični kameleoni, ki se bodo poskušali na novo reciklirati. Morda bo med njimi tudi nekdanji premier Anton Rop, ki je pred dvema desetletjema izgubil proti Janezu Janši in tako nepovratno sprožil začetek konca LDS.

Morebitno vrnitev Antona Ropa v politiko bi lahko bilo tudi maščevanje Robertu Golobu, ker je v parlamentu propadel kot kandidat predsednice države Nataše Pirc Musar za funkcijo guvernerja Banke Slovenije. Govorice, da se vrača v politiko, da ustanavlja stranko »starih obrazov«, da želi narediti nekakšno novo LDS, je že pred tedni sprožil kar sam. O stranki »starih obrazov« pa že dolgo sanja tudi poslanska odpadnica Svobode Mojca Šetinc Pašek, ki si želi tudi v naslednjem mandatu obdržati poslanski stolček. Potem ko ji lani ni uspelo postati evropska poslanka, zdaj med posedanji po parlamentarnih bifejih mrzlično kalkulira, na kateri listi kandidirati, da bo ponovno izvoljena v državni zbor. Škoda bi bilo namreč vseh kostimčkov, ki jo čakajo doma v omari.