Da ne boste mislili, da so zaloge z aferami zdajšnje vlade (že) pošle. Prejšnji petek je v poznih popoldanskih urah STA objavila novico, da novega razpisa za nadzornike Slovenskega državnega holdinga (SDH) najbrž ne bo. Izjavo so pripisali državnemu sekretarju na ministrstvu za finance Metodu Dragonji. Kaj torej? Mnogo hrupa za nič? Pravzaprav ne. Poglejmo na to drugače.

MF naj bi poskusilo do novega, nekoliko razširjenega predloga kandidatur priti na podlagi prijav. To bi lahko v tem tednu in kasneje imelo še veliko odmevov. Spomnimo se ozadja. Zavrnjeni seznam kandidatov je bil za Mramorja prava in močna zaušnica. Taka, ob kateri vsi prisotni obmolknejo. Ponos finančnega ministra je bil ranjen, na novinarski konferenci je dejal, da »malo boli«. Zato je že takrat načrtoval, kako naj se izogne še večjemu ponižanju (novemu razpisu) in kako naj imenuje nove nadzornike iz obstoječega nabora. Cerar je sicer takrat izrazil polno zaupanje v Mramorja, a izražanje zaupanja svojim ministrom je postal nacionalni šport slovenskega premierja. Hkrati je takrat tudi izjavil, da bo vlada nove nadzornike iskala z novim razpisom.

Nova poteza Dragonje in Mramorja, ki sta se vseeno odločila iti proti izraženi volji predsednika vlade, bi zlahka odprla novo fronto v že tako zelo načetih odnosih znotraj vlade. Pri kadrovskih vprašanjih naj bi se po naših informacijah Mramor v zadnjih mesecih zbližal z Borutom Jamnikom. V vladni koaliciji je to ustvarilo precejšnja trenja. Žalostno je zato gledati, kako se pri vprašanjih, ki so za državo življenjskega pomena, znotraj vlade ustvarjajo različne interesne skupine. Namesto da bi se vsebinsko lotili problemov, se zaradi vzpostavljanja razmerij moči koljejo po frakcijskih linijah. Težave pa ostajajo. Nekako tako je, kot so peli Zmelkoow: »problemi so, problemi bojo …« (pa izpustimo nadaljevanje besedila, ki ni ravno na nivoju SAZU).

Ob tem moramo še ugotoviti, da imajo v vladi bolj ali manj enoten cilj, ko govorimo o upravljanju državnih naložb v nekoliko širšem pomenu besede. Primer Telekom in nedavno objavljena strategija sta to jasno pokazala: nikomur ni do prave privatizacije. Vsem frakcijam in vsem v vladi je do tega, da država še nekaj časa zadrži svojo pokroviteljsko roko nad 11 milijard evrov vrednim premoženjem. Torej: cilj je (bolj ali manj) vsem vladnim strankam skupen, a premo sorazmerno s tem rastejo tudi razdori znotraj koalicije. To je res že na meji znanstvene fantastike. To je primer, ki bi ga morali takoj odstopiti Mulderju in Scullyjevi iz Dosjejev X. Bomo videli, ali ga bodo rešili!