Naši smo se odločili, da dokončno naredimo konec političnemu kadrovanju. Samo še nekaj svojih ljudi postavimo tja, kjer je treba in v specialne komisije, ki bodo prodajale državno premoženje. To pa zato, da bomo imeli nadzor nad denarjem in tem, kam bo odtekal. Ne sme odtekati v roke domobrancev, ker jih je še vedno preveč.
Ali kot je rekel član Lukšičevih komunistov (žal se moramo skrivati SD pod drugim imenom) Luka Juri: nekatere so falili. Se pravi, tehnično sprave oz. dokončne rešitve naši komunisti spomladi 1945 niso opravili, zato nam sedaj domobranci prirejajo svoje spominske slovesnosti. Če bi jih 1945 potolkli do konca, ne pa da jih je kakšnih deset pobegnilo, potem bi bilo povsem drugače. Mladi Luka se tega kot član vladne stranke dobro zaveda, to nas navdaja z optimizmom, da na mladih in na izročilih naše preteklosti svet stoji. Hvala Leninu, Stalinu, Marxu, Engelsu, Titu, Dolancu, Kučanu, Stanovniku in Rozi Luxemburg, da imamo tudi enega našega zgodovinarja srednje generacije Boža Repeta, ki iz nič naredi našo zgodovino, če je treba.
In enega iz prejšnjega stoletja, ki je doživel vse strahote fašizma v Trstu – to je Jože Pirjevec. Danes ga desničarji napadajo, da je pred komunizmom iz Jugoslavije zbežal k fašistom, a ni res, ker je to storil njegov zaslepljeni oče. Sinovi pa niso krivi za zločine očetov. Razen če gre za desničarje, klerikalce in potomce domobrancev. Te se po klasifikaciji Toša in Gantarja prepozna že po nekaterih bistvenih značilnostih: imajo dolg nos, ker lažejo, nizko čelo, ker so neumni, hodijo v cerkev in so slabo izobraženi. Če koga od teh vidite, ga prijavite – morebiti bo pravna država končno reagirala. Mi smo jih pofotografirali v Rovtah – samo eden ni ustrezal tem značilnostim. Kasneje smo ugotovili, da je bil naš informator med množico. Nekateri trdijo, da je bil Klavora.
Navsezadnje, čemu bi si mi dovolili, da nas po šlampariji naših še živi domobranci in njihovi potomci spominjajo na naše čiste roke revolucije in nam v ksiht mečejo Hudo Jamo, Teharje, mariborske tankovske grabne, Šterntal! Mi smo vsak trenutek za narodno spravo, ampak ne z njimi, to je v neki študiji odlično zapisala mati sprave Spomenka Hribar. Menda zdaj zaradi tega ne sme v Šentjošt in Rovte, kjer so zadnje domobranske postojanke in nove vaške straže. Odličen je naš že imenovani Pirjevec, ki po deželi teka s titovko na glavi – kitajske proizvodnje, ker pri nas še vedno ni popolne svobode in demokracije zaradi Janeza Janše, da bi jih šivala kakšna naša tekstilna tovarna. Tudi če bi hotela, je nimamo več, ker so vse propadle zaradi vladavine Janeza Janše na šestdeset let podlage.
Tako kot pred skoraj sedemdesetimi leti je tudi zdaj potrebna akcija »čiste roke«, saj smo poleg naštetih gnusob desnega pola dobili še mafijce. Pretresen in v solzah sem prisluhnil našemu velikemu politiku skonto Gregorju Virantu (varčen človek pač), ko nam je šokiran na meji histerije povedal, da je imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper mafijska kadrovska politika. Stvari so resne, če ima naše okno v svet v rokah mafija, in še bolj resne, če nam vse to pove človek, ki je tudi notranji minister. Je morebiti njegov desni predhodnik Vinko Gorenak odkril kakšnega mafijca? Ni. Le kako mora biti pri duši Zoranu Jankoviću, da mu prijatelja imenujejo kadrovska mafija! On, človek in župan, ki se je včasih bojeval proti zeleni mafiji v Ljubljani. A nihče ni popoln, tudi Janković ne.
Najbolj prizadet se mi zdi Jani Möderndorfer, uradni spiker Pozitivne Slovenije, bivši visoki predstojnik na onkološkem inštitutu, ki je imel tesne stike z Mišičem. Zdaj se mora z njim na skrivaj sestajati. Bratuškova je tudi v veliki zadregi, kajti prime ministrica se s kadrovsko mafijsko osebnostjo pač javno ne more več kazati, zato se je od njega distancirala z odločnimi in usodnimi besedami: jaz nisem mogla preprečiti njegovega imenovanja. Grozno je, ko si nemočen, čeprav si na oblasti. Lukšič je na primer na antidepresivih že od dne, ko so mu naši povedali, da bodo prodali 15 podjetij. Človek je to vzel smrtno zares, kajti pravi komunist ne da svojega v revoluciji, NOB in komunizmu pridobljenega premoženja. Ni bilo pokradeno, čeprav golazen, ki sem jo že omenjal, tako govoriči, ampak konfiscirano in nacionalizirano za potrebe narodne imovine, kot se je reklo.
Mi si umijemo roke pred mafijo v koprski Luki, ker je nismo mi tja dali in ker smo nemočni. Vidite, Pilat je bil proti našim čisti amater. To cenim in pozdravljam. Tudi čiste roke so relativne. Res pa je, da smo naši zaradi razkritja mafijca v Luki Koper žalostni, in to zadostuje. A to ni bil edini udarec teh dni! Ko sem se že nekako sprijaznil s tem, da ne predsednica vlade, ne vojska Romana Jakiča, ne notranji minister naš Virant, ne Milan Kučan, kaj šele Borut Pahor ne morejo v spopad z luško mafijo in Mišičem – po vsem tem preberem, da je Helena Blagne priznala, da se je medijsko prostituirala.
Kaj je s to vrsto prostitucije narobe, ne vem, ker če bi sodili, da je to nekaj groznega, potem je Slovenija kurbenhaus in ne država. Samo časopise vzemite v roke ali pa si poglejte naše info oddaje.
Lahko so kurbe, ampak imajo čiste roke, morebiti le malo umazane duše.