Žiga Schäffer, pomorščak, sin vrhovne sodnice Barbare Zobec: Sodni sistem, kakršen je, mi ni všeč, še zlasti sodni postopki na vrhovnem sodišču, kjer se lahko posamezniki skrijejo s tajnim glasovanjem. V senatu, kjer je pet sodnikov, namreč ni nujno, da glasuješ v skladu s stroko, lahko se skriješ v anonimizirani sodbi in glasuješ po politični pripadnosti. Navzven se ne bo vedelo, kdo je za kaj glasoval, saj je glasovanje tajno. Utemeljitev je potem lahko kakršnakoli, torej ni individualne odgovornosti...
V tem času smo dosegli zadnji absurd. Tožilstvo zahteva izločitev sodnikov Barbare Zobec in Marka Šorlija, na drugi strani Janez Janša zahteva izločitev sodnice Žalikove in tovariša Masleše, kar pomeni, da na koncu ne moremo sestaviti niti senata petih sodnikov. Popolnoma nepristranskega senata tako ali tako sploh ne moremo sestaviti, če vemo, da je v Sloveniji samo šest vrhovnih kazenskih sodnikov, ki so usposobljeni za profesionalno delo na kazenskem področju...
Drži, saj imamo kar tri sodnice, od katerih je ena po svojem očetu povezana s povojnim dachauskim in Nagodetovim nedemokratičnim procesom, mama druge sodnice je preganjala Jožeta Pučnika prav tako nedemokratično, oče tretje sodnice pa je bil general JLA, to pomeni, da je simpatiziral z bivšim komunističnim režimom, za katerega vemo, da je bil nedemokratičen. Če torej odmislimo od sodnikov kar tri sodnice, katerih starši so vodili nedemokratične procese, te sodnice pa so tudi vzgojene v nedemokratičnem duhu ali se vsaj strinjajo z nedemokratičnim režimom, imamo na drugi strani sodnika Marka Šorlija ter Barbaro Zobec. Jasno je, da otroci ne morejo odgovarjati za grehe svojih staršev, ampak tisto, kar je pri tem moteče, je koncentracija otrok, nosilcev represivnega totalitarnega režima in v zvezi s tem povezanega svetovnega nazora in odnosa do spoštovanja človekovih pravic.
Intervju z Žigo Schäfferjem v tiskani izdaji Reporterja
