Je bilo, če se ozrete nazaj, vse skupaj vredno?
Ja, ker sem vendarle ohranil družino. Če bi jo izgubil, če ne bi imel čudovitega sina in Tanje, ki je ves ta čas ostala z mano, potem ne bi bilo. Imamo nove načrte, in če se vrneva k sanjarjenju, si predstavljam, da bi se proti koncu delovne dobe, po upokojitvi, z barko odpravil po vzhodnem Sredozemlju. To si res želim in tudi družina me pri tem podpira.
Seveda moram zdaj nekaj zaslužiti, da si bom kupil staro barko in jo prenovil. S tem sem se veliko ukvarjal in zdi se mi, da bi si lahko dovolil iti za tri leta, Luka in Tanja pa bi sem ter tja prišla na dopust, oba sta izkušena mornarja. Ko bi bil sam, bi napisal potopisno knjigo in nekaj let živel povsem drugačno življenje. Tega se res veselim, nečesa lepega in mirnega.
Staramo se. Imam to srečo, da sem še vedno vitalen. Na youtubu opazujem ljudi, ki sami plujejo po svetovnih morjih. Sami povedo, da ima starost privilegije, zrelost, izkušenost, omejena pričakovanja – vse tisto, česar mladost, ki jo kar razganja od pričakovanj, nima. Ampak vse bolj so mladi tisti, ki se odločajo za tak način življenja, čeprav so barke vse bolj udobne.
Starost ima tudi svoje probleme in preden umrem, bi rad izkusil ta tri leta, če bom zdrav in si bom to lahko privoščil. Po 70. letu je že skoraj neodgovorno, da ste sami na barki. Poznam izjeme, a s celo vrsto težav, medtem ko mladi, stari 30 ali 35 let, neskončno uživajo.
Delo