Z lanskim bienalom v Benetkah se je arhitektura znova začela vračati k človeku

Sedaj sva pa tam. Kaj pa je lepo? Ob pogledu na nove, tudi tuje arhitekture svetovnega slovesa, npr. pri Zahi Hadid, je le forma, enako velja za Guggenheimov muzej Franka Gehryja v Bilbau. Vse te stavbe so same po sebi povsem zadostne, prave krasotice in ne potrebujejo nobene vsebine. Se ne ozirajo na okolje. So skulpture, so efekt v prostoru, tako kot blisk na nebu. Toda blisk ugasne, hiša pa še kar stoji. V bistvu negirajo vsebino, zaradi katere so sploh nastale.

To je tako zvani Bilbao efekt. Plečnik, Fabiani in Ravnikar so si bili enotni v tem, da nekaj zgradiš z namenom, varno, da umestiš predvideno vsebino, da postaneta vsebina in prostor eden drugemu ustrezna, tako rekoč samoumevna. Da si »služabnik«. A z lanskim bienalom arhitekture v Benetkah se je arhitektura znova začela vračati k človeku, k tistemu, zaradi česar je. To me veseli.

INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA