Huda jama, Rog, Teharje, Šentjošt...«Grobovi tulijo«, je zapisal naš pesnik Oton Župančič. Mladi rod kot trepetlike v vetru, srednji rod kot nosilec upanja v zmago, osivele glave kot trpek spomin na prehojene poti. Zreš v utrujene obraze otopelih duš, ki dolgih sedemdeset let zaman iščejo mir. Mir, ki bi ga prinesel trenutek, ko bi lahko prenehali z iskanjem tistih, o katerih niso smeli glasno govoriti, a so vedeli, da jih ne bodo nikoli več videli. Boleč je spomin na ta čas. Vsa ta dolga leta so eno samo iskanje in spraševanje, kje in zakaj se je zgodilo, zakaj toliko krutega nasilja ne le nad odraslimi, temveč celo nad otroki, dojenčki. Nekje med možmi, ki so v Rogu nosili pred seboj table z napisi imen posameznih krajev, se je zasvetil tudi napis ŠENTJERNEJ. Ostra bolečina je spreletela srce. Kot majhno dekletce sem z družino v tej prelepi vasi preživljala štiri leta trajajoče begunstvo in ko sem ob koncu spominske slovesnosti poslušala pesem »Moja domovina«, sem se v spominih znašla v šentjernejski cerkvi, kamor je ob vsaki Veliki noči z velikanskimi butarami prikorakala četa slovenskih fantov – domobrancev. Spričo tega razkošnega zelenja, ki je kipelo pod nebo, sem se počutila še mnogo manjša, kot sem bila v resnici. Tako danes, kot že velikokrat prej, sem premišljevala, kje neki so končali vsi ti fantje in zakaj nikoli več potem nismo slišali zanje. Otrok si zapomni, če je nekdo prijazen z njim in v spominu mi je ostala prav pesem teh fantov – »Moja domovina«. Peli smo z njimi, saj smo čutili, da imajo radi to svojo domovino, da so širna polja in kmečke domačije na njih del njih in da so ponosni na to, da so Slovenci. Kaj bi ne branili teh lepot, kaj ne branili domov, ki so jih njihovi starši z veliko odrekanja zgradili zanje, za svoje otroke. Otroška duša je kot pivnik, vse vsrka vase in tam tudi ostane – za vedno. Tako se dobro spominjam, kako so v zgodnjih jutranjiih urah, ko smo ponoči poslušali pokanje granat in streljanje iz gozdov, zjutraj sosedje šepetali, da so jim tisti »iz hoste« spet izropali nekaj hiš, jim odgnali živino, pa tudi očeta, sina, mamo in da so ubili kaplana, ki je otroke pripravljal na prvo obhajilo. Prav nič mi ni bilo jasno, zakaj se dogaja vse to, zakaj se o ničemer ni smelo glasno govoriti, če pa je bila resnica zares takšna, o kakršni se je govorilo med vaščani.
Veliko časa je preteklo od tedaj in že kmalu po koncu vojne, pa že tudi prej, smo tudi na lastni koži občutili, kdaj krivica neizprosno zareže v človeško življenje in kdaj sanje otroka prekine srečanje z zlo usodo, ki neustavljivo trpinči dušo. Na vse strani si razpet, le moliš in molčiš lahko, kot je dejal govornik v Rogu ali kot je pred grobiščem Huda jama dejala gospa Eva Irgl: »Edini vodili pri vseh teh vprašanjih bi morali biti resnica in vest.« Vendar pa človek na srečo ni ustvarjen tako, da bi se ustavil. Greš naprej in čakaš novo prebujenje, nov dan, novo praznovanje in počitek ob ljudeh, na katere te veže večen spomin. Eden takih je spomin na družino iz Šentjerneja, ki nas je kmalu po začetku vojne sprejela v svoj nič kaj prostoren dom, kljub temu, da smo bili kar sedemčlanska družina. Moram jih omeniti, vse dobro in hudo smo preživeli ves čas vojne pod njihovo streho, obdani z njihovo toplino in dobroto.Takšni ljudje so čudež, ki zdravi rane in te nauči, da je življenje lahko lepo kljub nesreči in žalosti in da je domovina mati, ki te sprejme v svoje naročje tudi takrat, ko si brezdomec. Zato »oče, mati, bratje in sestre«, naj bo pesem »Moja domovina« tih spomin na vse žive in na vse tiste, ki jim je nasilje prekinilo mlada življenja.
