Karl Erjavec je bil tudi oseba, ki je tik pred izbruhom afere zaradi arbitražnega sporazuma (Drenikova, Sekolec) lansiral teze, da se bo spor razpletel v korist Slovencem. To je bilo nezaslišano dejanje.
V normalnih razmerah bi moral Karl Erjavec odstopiti. A še zdaleč ni tako. V ozadju »afere« Sekolec je namreč bila stara Udba, ki je vsekakor želela (2015) Zorana Milanovića ohraniti na oblasti.
Za to je pred volitvami potrebovala spor s Slovenijo. To ji je tudi uspelo, če le podrobneje pogledamo današnjo hrvaško politiko. Ta skupaj s slovensko politiko živi od konfliktov: slednji, četudi za oslovo senco (ali za pet hektolitrov slane vode Piranskega zaliva) so nujno netivo za nove spore.
Ob tem vsi, ki poznamo razmere, ne moremo mimo dejstva, da se Karl Erjavec požvižga na sklep Državnega zbora RS iz februarja 2013, ki govori o tem, da je arbitražni sporazum za Slovenijo neobvezujoč, če ne izpolnjuje pogoja vzpostavljanja stika z odprtimi, mednarodnimi vodami. Arbitražni sporazum tega ne zagotavlja. Tako kot je neobvezujoč za Hrvaško.
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
