V bolnišnici Izola so me odslovili kot psa - deset let, kar sem hodil tja, me niso iz uprave niti na kavo povabili

Jaz gledam na to tako: samopašnost gor ali dol, sem – hočem ali nočem – blagovna znamka kliničnega centra. Bolnišnici, kjer delam, dvigujem ugled. Tega ti nihče ne da vedeti. Zdaj, ko je bilo tole z zavarovalnico, da so nam zaradi napačnega šifriranja vzeli tri milijone evrov, se mi je prvič zgodilo, da se je ustanova postavila zame in zavarovalnici poslala zaščitno pismo zame. Pričakuješ, da te bodo znali ceniti v lastni hiši, in prav je tako. Ker ko prideš drugam, ti godi, da te lepo sprejmejo. Pomembno je, kako se obnašaš do svojih zdravnikov. In verjamem, da se zdravniki bolje počutijo pri zasebnikih, ki to znajo. Jaz sem recimo pred 15 leti v Izoli postavljal hematološko ambulanto. Da so bolniki tudi tam dobili terapijo. Vmes je to zamrlo in potem smo jo spet obudili. Lepega dne pa pride do mene vodja interne klinike, če lahko neham delati pred iztekom pogodbe. Sem rekel, prav. Ni minilo 14 dni, ko me je klical, da nimajo hematologa. Meni je bilo jasno, zakaj – ker sem pregledal več bolnikov kot domači zdravniki. Ampak tam je doma Fides in zaradi zdravniške stavke, ki jo podpiram manj kot ničodstotno, si predstavljam, da nisem najbolj željan za ga srečati. No, pomagal nisem, ker so me prej odslovili kot psa. Saj bi po vseh teh letih pričakoval vsaj kakšno zahvalo. Ne nazadnje, koliko rednih profesorjev medicine pa imajo v SB Izola, da jim delajo ambulanto? Nikogar. Deset let, kar sem hodil tja, me niso iz uprave niti na kavo povabili. Pojasnilo? Da niso vedeli, da pijem kavo, da pa so mi dovolili delati v kratkih hlačah. No, v tako ustanovo ne grem več. Mogoče sem samoljuben, ampak mislim, da v nekih zdravih, samozaščitnih okvirih.

Svet24