Zato OECD spet ponavlja, da imamo (pre)številne manjše splošne bolnišnice (v državni lasti), ki opravljajo (pre)široko paleto storitev, kar ustvarja strokovna tveganja (preredko izvajanje posameznih posegov) glede kakovostne oskrbe pacientov. Tovrstna razdrobljenost dodatno zmanjšuje produktivnost zdravstvenega osebja, ki mora za slabo zasedene in majhne posteljne kapacitete poleg bolnišničnih posegov zagotavljati dežurstva (za vsak majhen oddelek posebej), ambulantne preglede in napotitve na specializirane preiskave.
Namesto da bi si s premajhnim številom zdravnikov in zdravstvenih sodelavcev prizadevali narediti čim več, se zaradi razdrobljenosti istovrstnih oddelkov po celi državi ustvarja nenormalno velika potreba po dežurstvih in najemanju popoldanskih s. p. specialistov (zlasti diagnostičnih) iz drugih bolnišnic – ker bi vsak direktor lokalne bolnišnice rad imel »vse« in njegove želje spodbujajo tudi lokalni politiki. Po drugi strani pa se tovrstnim lokalnim ambicijam (nevrokirurgija, srčna kirurgija, transplantacije in medicinska fakulteta v vsako slovensko mesto) ne znajo zoperstaviti ministri za zdravje s svojimi ekipami.
Delo
Ker bi vsak direktor lokalne bolnišnice rad imel »vse«, se ustvarja nenormalno velika potreba po dežurstvih in najemanju popoldanskih s. p.
Alojz Ihan, imunolog, o neučinkoviti organizaciji slovenske bolnišnične mreže