Posledice so še toliko hujše za interpretacijo in iskanje resnice o novejših dogodkih – vedno znova se novinarji namreč zatekajo k najbolj enostavnemu miselnemu vzorcu – eni so dobri, drugi pa slabi. Če smo bolj konkretni – nekdanji predsednik Milan Kučan je najmanj četrti dobri mož, Janez Janša pa utelešenje vsega zla.
Prav zato boste, drage bralke in bralci, težko v osrednjih slovenskih medijih zasledili izjavo, ki bi bila kakor koli kritična ali – bognedaj – žaljiva oziroma brutalno satirična do nekdanjega predsednika Milana Kučana. Novinar jo bo že sam izrezal, ker je nespodobna. Ugledni novinar, ki bi seveda še naprej želel ostati ugleden, namreč ne bo objavil – po njegovem mnenju – neprimernih izjav. Desnica bo to upravičeno razumela kot cenzuro, levi novinarji pa bodo enako dejanje opravičevali z visokimi novinarskimi standardi in s tipičnimi izjavami, da bi bilo to nedostojno in neprimerno za javni diskurz.
Iz Milana Kučana slovenska levica dela simbol (v zadnjem času absurdno tudi simbol osamosvojitve). Rušenje tega simbola je za slovenskega novinarja najmanj nedostojno. Spomnimo se samo, kako lepo je bila slovenska levica tiho, ko je Kučan novinarko na njeno vprašanje zavrnil s povsem neprimernim vprašanjem, če je že poročena. In nato dodal, naj se raje s tem ukvarja. O tem ni bilo velikih naslovnic, še več – o tem ni bilo niti kakšne posebne novinarske solidarnosti z novinarko.
Časnik: http://www.casnik.si/index.php/2015/01/14/ne-gre-za-cenzuro-gre-za-miselno-lenobo/
