O otrocih sem spet začela razmišljati, ko so prišla zdravila zame, ko se je moja bolezen stabilizirala. Prihajala sem v leta, ko mi je malo že voda tekla v grlo in sem začela spraševati zdravnike o potencialni zanositvi. Takrat sem živela v Belgiji in zdravniki so mi otroke odsvetovali, češ, ne bi radi videli, da je otrok tu, mame pa ni več. Tveganja so bila prevelika, lahko bi zanosila, ampak otrok bi lahko imel posledice zaradi zdravil, ali pa jaz ne bi preživela.
REVIJA OBRAZI