To, kar doživljajo starejši in bolehni po domovih za starostnike, nasilno in kruto ločevanje od najbližjih, zlasti žvrgolenja vnukov in pravnukov, skrbnih in ljubeznivih stikov z najbližjimi v trenutkih najhujše stiske, osamljenosti ter zapuščenosti, ni z ničimer primerljivo.

Še krutejše je spoznanje, da tisti, ki imajo polna usta besed o humanizmu in družbeni pravičnosti, načrtno onemogočajo napore za omejitev moči in posledic pandemije: zaščitnim ukrepom pripisujejo politično ozadje, kriminalizirajo strokovnjake, da jih mora ščititi policija, omalovažujejo delo medicinskega osebja, ki dobesedno pregoreva.

Občutek načrtnega prepuščanja starih in ostarelih kruti usodi ni povsem napačen. Ne zavedajo se, da se človek rodi tudi zato, da ostari. Da bodo to, kar smo zdaj mi, nekoč tudi oni.

Časnik